Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on voidable debtor acts under ZPPSL. Appeal rejected due to lack of evidence on subjective element.

1.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. 2.Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sledi, da sta bili izpodbijani pravni dejanji storjeni v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko. Te okoliščine pritožnik ne izpodbija. Zato je treba šteti, da je izpolnjen dejanski stan domneve iz 2. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL, na kar je tudi sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Pritožnik bi zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja subjektivnega elementa lahko ob takšnem izhodišču uspešno izpodbil samo v primeru, če bi dokazal, da ni podano domnevano dejstvo, tj. da je vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Tega odločilnega dejstva pa tožena stranka, kot sledi iz razlogov izpodbijane sodbe, ni dokazala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da pravna dejanja - pogodbi o asignaciji, sklenjeni med tožečo stranko, toženo stranko in G d.d. z dne 12.12.1997 in med tožečo stranko, toženo stranko in S d.d. z dne 26.1.1998, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev v skupni višini 1.416.806,50 SIT, nimajo pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, ter odločilo, da je dolžna tožena stranka v stečajno maso tožeče stranke vrniti znesek 1.416.806,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 4.9.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Toženi stranki je hkrati naložilo, da mora tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 182.421,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbo vlaga tudi proti odločitvi o stroških postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (125. čl. ZPPSL). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožena stranka prejela nakazila, katerih podlaga je v izpodbijanih asignacijah, in sicer, da je prejela poplačilo svojih že zapadlih terjatev in to v celoti.

Glede na tako ugotovljena odločilna dejstva, katerim pritožnik ne ugovarja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je na podlagi izpolnitve izpodbijanih asignacij prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke kot bodočega stečajnega dolžnika in posledično do neenakomernega poplačila preostalih upnikov. Tako se kot pravilna pokaže odločitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podan objektivni pogoj izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj (1. odst. 125. čl. ZPPSL). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje sledi, da sta bili izpodbijani pravni dejanji storjeni v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko.

Te okoliščine pritožnik ne izpodbija. Zato je treba šteti, da je izpolnjen dejanski stan domneve iz 2. tč.

4. odst. 125. čl. ZPPSL, na kar je tudi sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Pritožnik bi zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja subjektivnega elementa lahko ob takšnem izhodišču uspešno izpodbil samo v primeru, če bi dokazal, da ni podano domnevano dejstvo, tj. da je vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Tega odločilnega dejstva pa tožena stranka, kot sledi iz razlogov izpodbijane sodbe, ni dokazala. In ker pritožnik tega stališča sodišča prve stopnje v pritožbi ne graja, presoja o njem pa ne sodi v okvir uradnega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje (1. in 2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče na omenjeno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje vezano. Tako se izkaže, da je v konkretnem primeru podan tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti. Iz doslej razloženega pa je že razviden odgovor na pritožbene trditve, ki izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanu domneve iz 1. tč.

4. odst. 125. čl. ZPPSL. Za prevalitev dokaznega bremena glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti zadostuje, da je podana ena izmed domnev iz 1. ali 2. tč.

4. odst. 125. čl. ZPPSL. Na drugačno presojo ne more vplivati 1028. čl. ZOR. Določbe ZPPSL o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju ne poznajo izjeme, ki jo nakazuje pritožnik. Izpodbojnost pravnega dejanja je v prvi vrsti odvisna od oškodovanja stečajnih upnikov, položaj upnika, ki je bil z izpodbijanim dejanjem poplačan, pa je pomemben le v okviru presoje o subjektivnem pogoju izpodbojnosti. Kaj bi sodišče v konkretnem primeru lahko upoštevalo v prid tožene stranke v tem okviru, pa je bilo že obrazloženo. Pritožnik sicer pravilno opozarja na skopo obrazložen sklep o stroških, saj ni specificiran po posameznih postavkah.

Toda sklep o stroških se kljub navedenemu da preizkusiti, upoštevaje podatke v spisu, iz katerih je razvidno, katera pravdna dejanja so bila opravljena pred sodiščem prve stopnje in ki pravdnima strankama niso neznana, ter znana izhodišča Zakona o sodnih taksah in Odvetniški tarifi. Ob takšnem preizkusu odmere stroškov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje pravdnih stroškov ni odmerilo v škodo tožene stranke. Tako pa se kot neutemeljen pokaže pritožnikov očitek, da izpodbijanega sklepa zaradi tega, ker ni obrazložen, ni mogoče preizkusiti.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz 1. tč. izreka te sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.