Appeal dismissed; court upheld lower court's finding of disproportionate defendant liability over plaintiff's prior provocation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ob dejstvu, da je toženec zvečer kritičnega dne načrtovano, nenadno in brutalno napadel tožnico ter jo pri tem telesno poškodoval, zaradi česar je bil tudi obsojen storitve kaznivega dejanja po členu 54/2 KZ SRS (povzročitev lahke telesne poškodbe z nevarnim sredstvom), tožničinega agresivnega popoldanskega obnašanja, pa čeprav ga je prvostopno sodišče opredelilo kot povod za večerni dogodek ter njenih ugotovljenih večletnih izzivanj toženca, nikakor ni mogoče krivdno enačiti, kot predlaga pritožnik, ker so njuna dejanja tako po teži kot načinu storitve in samih posledicah neprimerljiva.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino za nematerialno škodo v znesku 450.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, za materialno škodo pa zneske 16,51 SIT, 52,74 SIT ter 0,45 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki za njene pravdne stroške 43.315,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga spremembo izpodbijane sodbe, prisojo odškodnine 250.000,00 SIT na negmotno odškodnino ob ustreznem izreku o pravdnih stroških, podrejeno pa sodbeno razveljavitev.

Ocenjena tožničina 10% sokrivda za škodni dogodek po prepričanju pritožnice ni usklajena z dejanskim stanjem, kakršnega je iz kazenskega spisa povzelo samo sodišče. Toženec smatra, da je tožnica sokriva do 50%. Ves čas, dokler je toženec živel v hiši N. 11, so bili med strankama stalni spori, spopadi in tudi pretepi, ki jih je vse vzpodbudila s svojim izzivalnim ravnanjem in besedami tožnica sama. Celo v tusodnem kazenskem spisu III K 600/89 zaslišani policist P. je imel vtis, da tožnica izziva toženca. 18.4.1989 pa ga popoldne ni samo izzivala, temveč tudi fizično napadla, ga sedečega v avtu s pestjo udarila v obraz in ga ranila v ustnico, ga vlekla za jopič in mu ga strgala, ter ga še z letvijo udarila po hrbtu, ko je stopil iz avta.

Za ironijo ga je napadla zato, ker je toženec hotel nazaj v svoj avto, ki ga je tožnica uporabljala, čeprav je toženec lastnik. Celo tožničina priča E. G., zaslišana v istem kazenskem postopku, je videla "ruvanje med strankama" in tudi, da je tožnica - njena teta toženca udarila. Toženec nočni dogodek, v katerem naj bi bila tožnica poškodovana, zanika. Ob domnevi, da bi se res dogodil, tako kot trdi tožnica, je prav gotovo, da je njena sokrivda za nočni spopad zaradi dolgoletnega izzivanja in celo napada na toženca istega dne vsaj 50 %.

S tem v skladu naj se ji prizna odškodnina za negmotno škodo ob ustreznem izreku o pravdnih stroških. Pritožba ni utemeljena. Pritožba torej izpodbija zgolj prenizko določeno stopnjo sokrivde tožnice pri nastali ji škodi iz obravnavanega škodnega dogodka. Deljeno odgovornost storilca in oškodovanca obravnava člen 192/1 Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večje, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih očitkov in predloga glede ustrezno zmanjšane odškodnine do 50%, saj je po njegovem prepričanju prvostopno sodišče pri tehtanju krivdnega ravnanja toženca in tožnice, ki je sopovzročilo obravnavano škodo, pravilno dokazno zaključilo, da je krivda toženca nesorazmerno (9x) večja od krivde oškodovanke oziroma tožnice.

Ob dejstvu, da je toženec zvečer kritičnega dne načrtovano, nenadno in brutalno napadel tožnico, ter jo pri tem telesno poškodoval, zaradi česar je bil tudi obsojen storitve kaznivega dejanja po členu 54/2 KZ SRS (povzročitev lahke telesne poškodbe z nevarnim sredstvom), tožničinega agresivnega popoldanskega obnašanja, pa čeprav ga je prvostopno sodišče opredelilo kot povod za večerni dogodek ter njenih ugotovljenih večletnih izzivanj toženca, nikakor ni mogoče krivdno enačiti, kot predlaga pritožnik, ker so njuna dejanja tako po teži kot načinu storitve in samih posledicah neprimerljiva.

Zlasti pa se pritožbeno sodišče še strinja s poudarkom prvostopnega sodišča, da je med popoldanskim dogodkom in večernim dogodkom, v katerem je prišlo do obravnavane škode, poteklo nekaj časa (več ur), kar dejansko kaže na to, da se je prvotno, s strani tožnice povzročeno razburjenje toženca sprevrglo v maščevanje za popoldanski dogodek. Tudi ta po prvostopnem sodišču ugotovljena okoliščina pa terja ugotovitev nesorazmernosti krivdnih prispevkov pravdnih strank, ne pa njihovo izenačitev. Ker je torej sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ker tudi ni storilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (člen 365/2 ZPP/77), je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77).