Appeal dismissed; appellate court upheld first-instance child support allocation based on parents' financial capacities.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Z določitvijo preživnine v znesku 8.000,00 SIT je prvostopno sodišče ob upoštevanju potreb otroka, njegovih lastnih dohodkov in zmožnosti vsakega od staršev pravilno porazdelilo preživninske obveznosti med starša.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je s citirano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 26.6.1993. Mladoletna otroka E. J. (roj. 5.10.1988) in U. J. (roj. 13.4.1994) je zaupalo v varstvo in vzgojo materi, tožencu pa je naložilo plačevanje preživnine v znesku 20.000,00 SIT mesečno za U. J. in 8.000,00 SIT za E. J.. Zoper sodbo se je pritožil toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe v delu, v katerem je določena preživnina za mladoletno hčerko E. v znesku 8.000,00 SIT.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ocenilo potrebe mladoletne E. J., da pa je delež, ki odpade nanj previsok, ker je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo posebne dohodke mladoletne E. J. (pokojnino) in njegove dohodke, saj plačuje še preživnino za hčer iz prvega zakona, odplačuje kredit in zaposluje delavce. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Za mladoletno E. J. porabi več, kot je ugotovilo sodišče. Toženec opravlja tri dejavnosti (servisiranje motornih koles, prodaja motornih koles in gostinsko dejavnost) in ima visoke dohodke.

Pritožba ni utemeljena. Čeprav je tožena stranka v pritožbi zatrjevala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tega razloga ni obrazložila. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. V pritožbi je torej sporna višina preživnine za mladoletno hčer E. v višini 8.000,00 SIT mesečno, ki odpade na toženca. Ta v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi prvostopnega sodišča o potrebah mladoletne hčerke v višini 42.000,00 SIT, meni pa, da je njegov prispevek previsok.

Pritožbeno sodišče se s to in ostalimi pritožbenimi trditvami ne strinja in ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno materialnopravno odločilo. Podlaga za določitev preživnine je 79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem mora določiti sodišče višino prispevka za preživljanje otroka v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in z otrokovimi potrebami. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo potrebe še ne 12-letne E. J. na 42.000,00 SIT ter nadalje njene lastne dohodke, to je pokojnino v znesku 25.000,00 SIT in otroški dodatek v višini 6.800,00 SIT.

Manjkajoči znesek 10.200,00 SIT mesečno je bilo potrebno razdeliti med oba starša skladno z njunimi zmožnostmi, pri čemer je potrebno upoštevati tudi materino neposredno delo in skrbi z otrokom, zaradi česar mora biti njen denarni prispevek nižji. To je prvostopno sodišče pravilno ovrednotilo in hkrati pravilno upoštevalo, da so dohodki matere nižji od dohodkov očeta. Ta se v pritožbi ponovno sklicuje na opravljanje svoje dejavnosti, odplačevanje kredita in na plačevanje preživnine za hčerko iz prvega zakona (25.000,00 SIT mesečno), vendar pritožbeno sodiščeo cenjuje, da je vse v pritožbi zatrjevane okoliščine prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in jih nato pravilno ocenilo pri ugotavljanju toženčevih preživninskih možnosti in pri določitvi njegovega preživninskega prispevka.

Nobene potrebe ni opravljati poizvedbe pri DURS, češ da bi bilo sicer dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Taka pritožbena trditev ni utemeljena, kajti že podatki o dohodkih, ki jih je povedal toženec sam, kažejo na to, da je zmožen plačevati preživnino za mladoletno E. J. v znesku 8.000,00 SIT, poleg sicer nesporne preživnine za U. J. v znesku 20.000,00 SIT in preživnine za hčerko iz prvega zakona. Toženec je namreč izpovedal, da ima servis in trgovino z motornimi kolesi ter bife, da zaposluje tri osebe in da je zavezanec za DDV.

Toženec je izpovedal, da mu po poplačilu vseh stroškov, to je delavcev in kreditov, ostane mesečno 120.000,00 do 130.000,00 SIT, kar po presoji pritožbenega sodišča za poravnavno vseh preživnin, vključno za E. J., zadošča in preostanek dohodka omogoča tožencu ustrezno preživetje. Glede na vse dejavnosti, ki jih opravlja toženec in glede na premoženjske razmere pa sploh ni dvomiti v zaključek prvostopnega sodišča, da so toženčevi dohodki bistveno večji od tistih, ki jih prikazuje, zaradi česar je treba ugotoviti, da je sporna preživninska obveznost po svojem obsegu za toženčeve zmožnosti dejansko zanemarljiva.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja pravilno porazdelitev preživninske obveznosti med starša (79. člen ZZZDR) in neobstoj pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).