Appeal dismissed; failure to sign contract justifies retaining deposit despite buyer's breach.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 39.649,00 SIT v 15. dneh.

[JEDRO]

Ker toženec ni overil podpisa na kupni pogodbi, je tožnik upravičeno od pogodbe odstopil in lahko zahteva vrnitev are.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika ter mu naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka v višini 111.644,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Toženčevemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni ugodilo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 353. členu Zakona o pravdnem postopku. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožnik ni zahteval vrnitev are, temveč vrnitev dela kupnine.

Sodišče je na podlagi zatrjevanega dejanskega stanja uporabilo drugo pravno podlago, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka. Toženec je prepričan, da are ni dolžan vrniti, saj je tožnik odgovoren za odstop od prodajne pogodbe. Sodišče je zmotno presodilo okoliščine v katerih je prišlo do odstopa od pogodbe. Tožnik se ni držal rokov, navedenih v kupoprodajni pogodbi, pa tudi z ničemer ni dokazal, da je vložil vloge za pridobitev posojil. Tožnikov delodajalec je odobril posojilo zgolj na podlagi predpogodbe, toženec pa ni vedel, da mora za tožnikovo pridobitev posojil overiti svoj podpis na kupoprodajni pogodbi.

Poleg naštetega tožnik ni pozval toženca na overovitev kupoprodajne pogodbe, kar dokazuje, da tožnik ni imel resnega namena realizirati podpisano kupoprodajno pogodbo. Ker predstavlja ara utrditev pogodbene obveznosti, je toženec zaradi ravnanja tožnika, aro upravičeno obdržal. Sodišče je tudi ravnalo v nasprotju z določbami 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je štelo za verodostojno le izpoved tožnika, kljub temu, da je bila izpodbita z listinami v spisu. Overovitev podpisa prodajalca takrat ni bila potrebna za pridobitev posojil, zadostovala je že predpogodba.

Nenazadnje je sodišče zmotno opredelilo pogodbo o odstopu od kupoprodajne pogodbe, saj je bil tožnik tisti, ki je od kupoprodajne pogodbe odstopil in se odrekel vsem pravicam v zvezi s to pogodbo, torej tudi pravici zahtevati vračilo are. V nasprotnem primeru bi si tožnik to pravico izrecno pridržal in to tudi zapisal v pogodbi o odstopu, oziroma sploh ne bi podpisal pogodbe o odstopu. Tožnik je v odgovoru na pritožbo pojasnil, da je sodišče vezano le na ugotavljanje podanega dejanskega stanja, ne pa na pravno kvalifikacijo tožnika. Sodišče je samo uporabilo ustrezno pravno normo, s tem pa ni prekoračilo postavljenega tožbenega zahtevka.

Prav tako se tožnik ne strinja z navedbami pritožbe, da je odgovornost za neizpolnitev kupoprodajne pogodbe na strani tožnika. Za neizpolnitev kupoprodajne pogodbe je odgovoren zgolj toženec, zato je tudi dolžan vrniti aro. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka in materialnega prava ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Navedba pritožbe, da prvostopenjsko sodišče ni odločalo o mejah postavljenega tožbenega zahtevka, temveč je zahtevek prekoračilo, je neutemeljena.

Sodišče namreč odloča v mejah zahtevka v procesnopravnem pomenu, torej v mejah zahteve, naslovljene na sodišče. Tožnik je v tožbi jasno postavil zahtevek na toženčevo plačilo tolarske protivrednosti 10.000,00 DEM, prvostopenjsko sodišče pa je pravilno odločalo v mejah postavljenega zahtevka. Neutemeljena je navedba toženca, da je tožnik v tožbenem zahtevku zahteval vračilo dela kupnine, moral pa bi zahtevati vračilo are, saj je, kot zgoraj navedeno, zahteval le plačilo 10.000,00 DEM v tolarski protivrednosti. Neutemeljena je tudi navedba pritožnika, da are ni dolžan vrniti, ker je za odstop od kupoprodajne pogodbe odgovorjen tožnik.

Prvostopenjsko sodišče je v izčrpnem dokaznem postopku ugotovilo, da je odgovornost za neizpolnitev pogodbe nedvomno na strani toženca. Toženec ni overil svojega podpisa na kuprodajni pogodbi, zaradi česar tožnik ni uspel pridobiti posojil za plačilo preostale kupnine. Toženec je vedel, da bo tožnik večji del kupnine poravnal s posojili banke in delodajalca, vedel pa je tudi, da je zato potrebno overiti prodajalčev podpis na kupoprodajni pogodbi. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedi strank ter dopisov Banke .... in JP LPP pravilno zaključilo, da je toženec onemogočil tožnikovo izpolnitev obveznosti, zaradi česar je odgovoren za neizpolnitev kupoprodajne pogodbe.

V pritožbi pa je toženec opozoril tudi na to, da se je tožnik s podpisom pogodbe o odstopu od kupoprodajne pogodbe odpovedal pravici do zahtevka na vračilo are. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče natančno analiziralo tekst odstopa od kupoprodajne pogodbe in pravilno zaključilo, da se tožnik ni odpovedal pravici zahtevati vračilo are. V odstopu od kupoprodajne pogodbe je jasno zapisano, da s podpisom odstopa, tožniku prenehajo vse druge pravice v zvezi s toženčevim stanovanjem. Pravica zahtevati vračilo are, se v skladu z določbo 80.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih, nanaša na neizpolnitev pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da se odpoved pravicam v zvezi s toženčevim stanovanjem ne nanaša na pravico do vračila are. Ta pravica izhaja iz stanja neizpolnitve pogodbe, za katero stranka ni odgovorna in ne spada v krog pravic v zvezi s stanovanjem, katerim se je tožnik s podpisom odstopa odrekel. Glede navedbe pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče štelo za verodostojno izpoved tožnika kljub temu, da je bila njegova izpoved izpodbita z listinami pa pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (8.

člen Zakona o pravdnem postopku) vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in na podlagi izčrpnega dokaznega postopka prišlo do pravilnih zaključkov, vsebovanih v sodbi. Pri tem je sodišče v skladu z načelom materialne resnice, vsebovanim v 7. členu Zakona o pravdnem postopku, popolnoma in po resnici ugotovilo sporna dejstva. V skladu z določbo 166/I člena Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi stroške pritožbenega postopka toženec.