Appeal dismissed; default judgment upheld where defendant failed to answer summons despite prior warning under ZPP.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and confirmed the first-instance default judgment against the defendant for failing to respond to the summons. The defendant argued that the claimant's own conduct caused the calculation error and that she had already paid her contractual obligations, while the claimant contended the defendant was unjustly enriched. The court ruled that since the defendant was properly warned of the consequences of non-response, the default judgment was procedurally correct and the claim was substantively valid, thus rejecting the appeal.
Legislator headnote
AI generatedZPP 318. člen; 2. odst. 338. člen: A default judgment cannot be appealed on grounds of factual error if the defendant was duly warned of the consequences of non-response, and such appeals are limited to procedural violations and substantive law application.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 32.775,00 SIT pritožbenih stroškov v 15. dneh.
[JEDRO]
Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo in je bila opozorjena na posledice po 277. čl. ZPP, je sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo po 318. čl. ZPP, ker so bili izpolnjeni tudi ostali zahtevani pogoji.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 377.916,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1998 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od 22.11.1999 dalje do plačila. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da tožeči stranki ne prizna nobenega zahtevka iz naslova zmotno izračunane kupnine, ker sama s svojim vedenjem ni povzročila nobene napake niti škode, ki bi jo morala plačati.
Posledice napak naj krije povzročitelj. Kar je bila dolžna po pogodbi in aneksu, je vse plačala. Sedaj pa je kupljeno stanovanje že prodala in ne čuti nobene odgovornosti za nadaljna plačila, niti noče plačevati tujih napak. Opisuje površno delo D., ki da jo ne zanima, sicer pa tudi meni, da gre za neopravičeno tožbo, ker jo je tožeča stranka šele po devetih mesecih obvestila o svoji napaki pri izračunu kupnine. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in njo oprosti vsake odgovornosti. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka.
Povdarja, da je sodišče izpodbijano zamudno sodbo izdalo v skladu z zakonom, saj je bila tožena stranka opozorjena, kaj bo sledilo, če ne bo v roku tridesetih dni odgovorila na tožbo. Vse kar navaja v pritožbi bi morala uveljavljati v odgovoru na tožbo. Sedaj je to prepozno. Neglede na to pa meni, da tudi če bi zadevo sodišče meritorno obravnavalo, bi tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je utemeljen. Tožeča stranka toženi ne očita nobene krivde, ampak zahteva le razliko kupnine, do katere je prišlo zaradi napake, v posledici česar je tožeča stranka za zahtevani znesek obogačena.
Predlaga, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne, njej pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je izdalo zamudno sodbo po 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po 2. odst. 338. čl. ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka pa v svoji pritožbi uveljavlja ugovore, ki merijo na utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in smiselno tudi na nepravilno uporabo materialnega prava.
Ugovorov, ki se tičejo dejanskega stanja zato pritožbeno sodišče ne bo obravnavalo. Preizkusilo pa bo izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. 2. 6. 7. 8. 11.
12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Nobena od citiranih določb postopka ni bila kršena, zlasti tudi ne 7. točka 2. odst. 339. čl., saj je bila zamudna sodba izdana v skladu s 318. čl. ZPP. Toženi stranki je bila tožba vročena v odgovor, pa nanjo ni odgovorila. Ker tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, in tudi utemljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter ta dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, ni bilo ovir za izdajo izpodbijane sodbe.
Ker v tožbi navedena dejstva utemeljujejo tožbeni zahtevek tudi po materialnem pravu, saj nakazujejo neopravičeno obogatitev na strani tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je izdalo zamudno sodbo. Pritožba tožene stranke se tako izkaže kot neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeči stranki pa so z odgovorom na pritožbo nastali stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 32.775,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, upoštevajoč vrednost odvetniške točke 87,40 SIT.