Appeal allowed; accessory agreement on deposit must have same parties as main contract.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (1. in 4. točka izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Ker je dogovor o ari akcesoren pravni posel, stranki tega dogovora ne moreta biti različni od strank glavne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvo toženo stranko in drugega toženca zavezalo, da morata tožniku solidarno plačati 773.809,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.8.1995. Naložilo jima je tudi, da mu morata povrniti 137.718,50 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2000. Zoper ta del sodbe se iz vseh razlogov pritožujeta prva tožena stranka in drugi toženec in navajata, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da nista bila nikoli v stiku s tožnikom niti nista od njega prejela kakršnegakoli denarja.

Sodelovanja med prvo toženo stranko in tretjo toženko v času pred spornim posredovanjem ni pomemebno. Tretjo toženka je namreč hotela posel speljati v svojem imenu in za svoj račun, saj je M. U., ki je bil lastnik in prodajalec nepremičnine, povedal, da je vseskozi posloval z A. P.. To je ugotovilo tudi sodišče, ki pa tega pri odločanju ni upoštevalo. A. U. je povedala, da je hišo prodala sama, brez posredovanja kateregakoli od toženih strank in je zato utemeljen tudi ugovor pasivne legitimacije. Tožnik bi moral vložiti tožbo zoper lastnika oziroma prodajalca nepremičnine.

Sodišče ni ugotavljalo, ali je tretja toženka kot glavni akter sploh posredovala v primeru nakupa sporne nepremičnine. M. U. je povedal, da so sklenili pogodbo s kupcem brez sodelovanja A. P. ali agencije C.. Zato je nepravilna ugotovitev, da je bila hiša prodana tretji osebi s posredovanjem prve tožene stranke. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo tretje toženke. Razen tega je spregledalo, da je M. Z. povedal, da je sklenil pogodbo z A. P. in z njenim podjetjem, ter da so pogodbo sklenili v prostorih njenega podjetja.

Ta priča sicer ni vedela točno, v imenu koga je nastopala A. P., bila pa je gotova, da so papirje podpisovali na Šmartinski, kjer prve tožene stranke nikoli ni bilo. Nepravilno je tudi sklicevanje na določbo 1. odstavka 110. člena Zakona o gospodarskih družbah, po kateri v družbah z neomejeno odgovornostjo odgovarjajo za obveznosti družbe subsidiarno vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem. Ob sklepanju pogodbe je bila namreč prva tožena stranka družba z omejeno odgovornostjo. A. P. ni bila nikoli v delovnem razmerju s prvo toženo stranko.

Za njo je opravila dva posla, za tretjega (spornega) pa ni bila pooblaščena. Njen dopis je sodišče tolmačilo kot prevzem dolga, za katerega je potrebno soglasje upnika. Vendar gre pri tem dopisu za priznanje, da je A. P. v celoti vodila posel in da je zato hotela poplačati tožnika. Iz dopisa tudi izhaja, da prva tožena stranka in drugi toženec nista imela nobene zveze s poslom. Pritožba je utemeljena. V konkretnem primeru gre za aro, torej za znesek denarja (10.000 DEM), ki ga je dal tožnik ob sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnino v znamenje, da je ta pogodba sklenjena (79.

člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Namen are je torej prvenstveno v dokazni funkciji (da je pogodba sklenjena) in v utrditveni funkciji (ara utrdi pogodbene obveznosti). Oboje se seveda nanaša na glavno pogodbo, kar pomeni, da je dogovor o ari akcesoren pravni posel ter da zato stranki takega dogovora ne moreta biti različni od strank glavne pogodbe. In ker toženi stranki ugovarjata zlasti svoji pasivni legitimaciji, bi moralo sodišče prve stopnje najprej razčistiti to vprašanje, torej s kom je bila sklenjena glavna pogodba, ali bolj specifično: kdo je bil prodajalec nepremičnine.

Na to vprašanje sodišče prve stopnje ni dalo jasnega odgovora. Ugotovilo je namreč, da je kot prejemnik are na pogodbi označena prva tožena stranka. A ker ni izključeno, da je bila ona le posrednik (in zato pooblaščena tudi za sprejem are), je ta ugotovitev še premalo. Zlasti, ker ključne listine - "pogodbe o rezervaciji nepremičnine - ari" sodišče ni v celoti ocenilo. Ni namreč nepomembno, da je že v njenem 1. členu kot prejemnik are označen prodajalec nepremičnine, prav tako pa tudi v nadaljnjih določbah. Razen tega je sodišče prve stopnje spregledalo, da tam, kjer naj bi "pogodbo o rezervaciji nepremičnine - aro" podpisal prejemnik are (torej prodajalec), sploh ni podpisa.

Ker je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na dosedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.