Appeal dismissed; claim for ownership recognition lacks legal basis under ZPP and ZTLR.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Ni mogoč zahtevek, ki bi se glasil le na priznanje lastninske pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka, s katerima je toženec tako proti I. U. kot proti G. D. zahteval, da mu priznata lastninsko pravico na zemljiščih parc. št. 1588, 1589, 1223 in 1316 k.o. M., zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od G. D. izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Odločilo je tudi o tem, da mora tožnik toženkama povrniti pravdne stroške. Proti sodbi se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Navaja, da je sodišče napačno navedlo v sodbi, da naj bi bil tožnik v tožbi z dne 16.11.1992 navajal, da je on dal denar za kupnino, vendar v tožbi te navedbe ni. Pritožba nato podrobno navaja, zakaj se ne strinja z dokazno oceno izpovedb vsake od prič oziroma strank. Hkrati navaja, da je sodišče prve stopnje premajhen pomen posvetilo vprašanju dejanske posesti parcel. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo sodišče zavrne. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izpodbijana sodba vsebuje dve odločitvi: odločitev o zahtevku proti I. U. in odločitev o zahtevku proti G. D., v zvezi z obema zahtevkoma pa je treba še posebej poudariti, da po določbi 1. odst. 2. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. O zahtevku proti I. U.: Tožnik zahteva, da mu I. U. prizna lastninsko pravico na parcelah 1588, 1589, 1223 in 1316 k.o. M. Goli zahtevek za priznanje lastninske pravice, torej izključno dolžnost priznanja, nima materialnopravne podlage. O priznanju govori ZPP le v zvezi s priznanjem dejstev (čl. 221 ZPP), varstvo lastninske pravice pa ureja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR v čl. 37 do 43, način pridobitve pa 1. odst. 20.

čl. istega zakona. Tudi sicer po ugotovitvah sodišča prve stopnje I. U. ni več lastnica, ker je na podlagi darilne pogodbe vknjižena kot lastnica parcel, ki so predmet pravde, G. D. Četudi bi bil zahtevek sicer mogoč, pa proti I. U. ne more biti torej tudi zato, ker ni več lastnica. Tožbeni zahtevek proti I. U. tako ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje torej pravilno zavrnilo. O zahtevku proti G. D.: Prvi del zahtevka proti G. D. je enak kot proti I. U. in torej tudi proti G. D. tožnik zahteva priznanje lastninske pravice, vendar tokrat v povezavi z drugim delom, ki se nanaša na izdajo zemljiškoknjižne listine.

Glede prvega dela zahtevka, ki se nanaša na priznanje lastninske pravice, veljajo enaki razlogi kot zapisani v zvezi z zahtevkom I. U. Zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine pa naj bi imel podlago v trditvah, da je bila darilna pogodba med I. U. in G. D. le fiktivna, ker je bil tožnik ob sklenitvi te pogodbe že več let lastnik zemljišč (list. št. 2 in 3 pridruženega spisa P 358/93). Vendar pa tožnik v zvezi z omenjeno darilno pogodbo ne postavlja nobenega zahtevka, prav tako ne drugih trditev, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Ker ni zahtevano in tako tudi ne ugotovljeno, da je darilna pogodba neveljavna, in ker je na podlagi darilne pogodbe G. D. vknjižena kot lastnica, pa tožnik nima podlage, da bi od G. D. zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tako je torej neutemeljen tudi zahtevek proti G. D. Glede na razloge, zaradi katerih je bilo treba zavrniti pritožbo, se ni bilo potrebno ukvarjati s pritožbenimi trditvami. Odločitev pritožbenega sodišča je utemljena na določilu čl. 368 ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu čl. 166/1 ZPP in čl. 155/1 ZPP, kajti stroški odgovora na pritožbo niso bili stroški, ki bi bili potrebni za pravdo.

Odgovor ni bistveno pripomogel k odločitvi o stvari. Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na čl. 498