Appeal dismissed; default interest is objective consequence of debt delay regardless of fault or alleged agreements.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude, kar pomeni, da pride do teka zamudnih obresti ne glede na morebitno dolžnikovo krivdo za zamudo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. Ig 239/95 z dne 28.3.1995, po katerem je dovoljena izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnih stvari dolžnika zaradi izterjave denarne terjatve v znesku 419.535,50 SIT. Sodišče prve stopnje je toženki še naložilo, da je dolžna tožnici v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 37.020,00 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka, ki pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, smiselno pa se pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V pritožbi pojasnjuje, da se je že v letu 1995 s tožnico dogovarjala za rešitev problema in je menila, da je zadeva že končana. Še v času podjetja pod imenom T (kasneje A) so se dogovorili, da toženki kot športnemu društvu z nizko dotacijo ter zaradi dobrega medsebojnega sodelovanja ne bodo zaračunavali zamudnih obresti. Dejstvo je, da je toženka glavnico plačala v skladu z ustnim dogovorom. V pravočasni dopolnitvi pritožbe pa toženka še sporoča, da je v.d. direktorice tožnice V. K. v telefonskem pogovoru dejala, da se tožnica ne bo pritožila, če bo sodišče razsodilo v korist toženke.

Zato pritožnica predlaga, da sodišče odloči v njen prid, saj bo zadeva s tem dokončno rešena. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS št. 55/92) je bila pritožba vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da toženka terjatvi tožnice ne oporeka. Toženka je terjatev v postopku pred sodiščem prve stopnje celo priznavala in pojasnila, da predstavlja obresti za fakture, ki jih je toženka poravnala s plačilno zamudo.

V skladu s 1. odstavkom 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Glede na to, da toženka ves čas postopka priznava, da je račune plačala z zamudo in ker predstavlja vtoževani zahtevek zamudne obresti, ki so zgolj posledica toženkine zamude, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnice utemeljena. Tudi višini obravnavane terjatve toženka ni oporekala; sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da so zakonite zamudne obresti izračunane v skladu z veljavno obrestno mero zakonitih zamudnih obresti.

Zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude, kar pomeni, da pride do teka zamudnih obresti ne glede na morebitno dolžnikovo krivdo za zamudo. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da razlogi za neplačilo dolga, ki jih je navajala toženka, niso razlog za oprostitev obveznosti plačila zakonitih zamudnih obresti. Glede na vse navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. 239/95 z dne 28.3.1995. Na takšno odločitev ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, da je toženka po dogovoru s S. A. smatrala, da je zadeva končana, saj s samim dogovarjanjem obveznost plačati zakonite zamudne obresti ni mogla prenehati.

Trditev, da je med tožnico in toženko obstajal poseben dogovor, da tožnica toženki zamudnih obresti ne bo zaračunavala, pa predstavlja novo dejstvo, ki ga toženka prvič omenja v pritožbi, za katerega pa ne predlaga nobenega dokaza. Zato je takšna trditev za odločitev v obravnavani zadevi brezpredmetna. Enako velja za pritožničine navedbe v dopolnitvi pritožbe z dne 27.1.1999. Sodišče sodi po stanju na dan zaključka glavne obravnave; tožnica zahtevka do konca glavne obravnave ni umaknila; zahtevek pa je, kot je bilo zgoraj obrazloženo, utemeljen.

Zatrjevane izjave predstavnice tožnice, da se zoper sodbo pritožbenega sodišče ne bo pritožila, če bo odločeno v korist toženke, zato ni mogoče upoštevati; poleg tega pa je brezpredmetna, saj zoper odločbo pritožbenega sodišča ni mogoče vložiti pritožbe. Glede na omenjeno izjavo pa pritožbeno sodišče le pripominja, da tudi pravnomočna sodba ne bo ovira za morebiten drugačen dogovor glede plačila dolga med pravdnima strankama. Pritožba torej ni utemeljna. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo (določbe ZOR).

V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS št. 26/99) je bilo v postopku v zvezi s pritožbo zoper sodbo potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku.