Appeal dismissed; plaintiff failed to prove ownership or unjust enrichment elements for damages claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker tožeča stranka ni dokazala aktivne legitimacije, pač pa sta toženca dokazala, da uporabljata stvar s pravnim naslovom oz. da za odškodnino manjka element protipravnosti, je pritožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožencev solidarno plačilo 5,400.000,00 SIT s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Najemodajalka A. F. ni pojasnila, da so bili na solastnini solastniki še drugi. Oba objekta na B. št. 81 in 82 je imel v zakoniti posesti. To mu je A. F. izrecno dovolila. S pogodbo z dne 23.7.1988 je postal solastnik vseh stavbnih objektov.

V adaptacijo lokala je vložil 140.000 DEM in te gostinske prostore tudi uporabljal 4 mesece. Septembra 1998 je potekala deložacija, češ da najemna pogodba ni veljavna. Res je, da je potekel 10-letni rok. Med deložacijo je postal solastnik. Zmotno je stališče, da ni solastnik prostorov, češ da kupna pogodba ni bila še izvedena. Poseduje pa veljavno pogodbo. Res je, da je rešitev zadeve odvisna od rešitve zadeve II P 94/93. Iz te zadeve se da ugotoviti, da mu pripadajo v solasti nepremičnine. Sodba, ki ugotavlja drugače, ni pravilna.

Sodbe ni prejel, pač pa mu jo je poslala odvetniška družba z dopisom. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe. Povzema navedbe sodbe in se strinja s pravno razlago. Pritožba ni utemeljena. Tožnik najprej trdi, da ne ve, če je bila sodba vročena njegovi pravni zastopnici. Sodišče je vročilo sodbo prevzemniku pisarne odvetnice, to je odvetniški družbi. Ti so tožniku sodbo poslali in poslali sodišču drugopis sporočila tožeči stranki. Iz sporočila izhaja (list. št. 29), da ga opozarjajo, da se zglasi pri njih, sicer pa mu rok za pritožbo preteče označenega dne.

Po tem sporočilu je tožnik sam vložil pritožbo, ki je pravočasna. Ker se tožnik očitno ni obrnil na prevzemnike pisarne dosedanje pooblaščenke, ampak je sam vložil pritožbo (v spisu tudi ni njegovega pooblastila za nove odvetnike), pomeni, da si novega odvetnika ni izbral. Pooblastilno razmerje med odvetnikom in stranko je njuna stvar oz. predmet njune pogodbe in sodišče vanj ne more posegati. Ker je tožnik očitno sodbo prejel pravočasno, novega odvetnika pa si ni izbral, je njegov položaj v postopku tak, da sedaj nima več odvetnika.

Ker je sodbo prejel in vlaga pritožbo, ne gre za smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Drugih absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa v postopku ni bilo. Sodišče je odločilo v mejah postavljenih zahtekov in pri tem upoštevalo tožbeno podlago, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. čl. ZPP/77 v zvezi s 498. čl. ZPP/99). Tožnik je v tožbi navajal, da zahteva od tožencev vračilo koristi, ki jih je imel z uporabo prostorov v hiši B. 81 in B.

82. Prvotoženec mu je po njegovih navedbah samovoljno odvzel posest dveh prostorov, drugotožena stranka pa je postala večinska lastnica obeh poslopij in prostore dejansko uporablja. Ker je prvotoženec po motenjski pravdi dolžan tožniku vrniti posest, od pravnomočnosti sklepa o motenju posesti oba toženca uporabljata te prostore brez dovoljenja tožnika in zato morata po tožbenih navedbah tožniku povrniti korist, ki jo je ta zato izgubil za čas od pravnomočnosti sklepa o motenju posesti za obdobje petih let. Glede dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje tožnik v pritožbi graja ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo II P 394/93 in meni, da sodba ni pravilna in da mu pripada solastninski delež na vl.

št. 1503 k.o. B. Sodišče prve stopnje je namreč kot predhodno vprašanje ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi postal solastnik spornih nepremičnin. Ker tožnik (razen nestrinjanja s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje) drugih dejstev ne navaja, ne predlaga tudi nobenega dokaza o nasprotnem, je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje. Pri tem je tudi upoštevalo začrtano mejo obravnavanja iz 2. čl. ZPP. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala aktivne legitimacije za vložitev tožbe oz. da nima pravne podlage za v tožbi zatrjevano povračilo koristi proti tožencema.

Nasproti toženima strankama tožnik ni lastnik ali solastnik spornih prostorov. Tožnik trdi, da je s pogodbo z dne 28.7.1988 kupil od C. G. solastni delež in sicer 720/19200 nepremičnin vl.št. 1503 k.o. B. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Pač pa je drugotoženka izkazala, da je pogodbo z dne 18.1.1990 pridobila od C. G. njegov solastninski delež in postala lastnica. Tožnik sam trdi, da ima drugotoženka na spornih prostorih posest oz. jih uporablja. Ob toženkini (so)lastninski pravici pa tožnik ne more uspešno dokazati aktivne legitimacije samo na podlagi pogodbe, ne da bi bil vpisan v zemljiško knjigo.

Za drugotoženo stranko pa tožnik drugih pravnih naslovov nima, saj je v zvezi z motenjsko pravdo navajal le prvotoženca. Ker tožeča stranka ni dokazala neupravičene pridobitve koristi drugotožene stranke (210. čl. ZOR in 219. čl. ZOR), je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Proti prvotožencu pa tožnik smiselno zatrjuje, da mu zaradi neizvršitve sodbe zaradi motenja posesti, opr. št. P 257/89, nastaja škoda oziroma "mu je drugotožena stranka odtegnila korist". Gre smiselno za zatrjevani odškodninski temelj, ker naj prvotoženec ne bi izpolnil pravnomočne sodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izvršba nedopustna (pravdna zadeva II P 725/92), ker jo izključuje lastninska pravica drugotoženke. Tako meni, da tožniku ni uspelo dokazati nasproti prvotožencu, da bi s protipravno opustitvijo izvršitve sklepa zaradi motenja posesti utrpel škodo. Za nastanek odškodninske obveznosti je namreč med drugim treba ugotoviti element protipravnosti, kar pa v tem primeru manjka. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo, pri tem pa ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368.

čl. ZPP). Odločitev o stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z navedbo ni pripomogla k rešitvi te zadeve.