Court dismisses appeal for fraud and forgery, upholding conviction based on forged income documents and defendant's prior record.

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

[JEDRO]

Na podlagi ponarejenih potrdil o osebnem dohodku obdolženca ter ugotovitvi, da podjetje, ki naj bi takšno potrdilo izdalo, sploh ne obstoja, nenazadnje pa tudi na podlagi zagovora obdolženca, da je bil v času storitve obeh kaznivih dejanj brez zaposlitve in prezadolžen, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je s predložitvijo takšnih dokumentov banki, obdolženec le to poskušal ogoljufati, ko je na podlagi njih zaprosil za kredit ter je istočasno z njihovo predložitvijo storil tudi kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Pritožbo obdolženca, ki je takšne ugotovitve izpodbijal s ponavljanjem svojega zagovora, je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.K. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ v zvezi s členom 22 KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po členu 265/I KZ, mu za vsako od navedenih kaznivih dejanj določilo kazen štiri mesece zapora ter mu nato izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Istočasno mu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Ni mogoče slediti pritožbenim izvajanjem obdolženca, da banke ni imel namena ogoljufati in da ni vedel, da so predloženi dokumenti ponarejeni. Tudi na podlagi njegovega zagovora na glavni obravnavni, da je bil v tistem času brez denarja in zaposlitve, da bi posojilo vračal, če bi se uspel zaposliti in da je vedel, da so predloženi dokumenti ponarejeni, je sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi, da družba K. d.o.o. C. sploh ne obstaja in tedaj tudi po objektivni plati v zvezi s predloženimi ponarejenimi dokumenti obdolženec prejetega kredita ne bi mogel vračati, pravilno zaključilo, da so v ravnanju obdolženca v obeh primerih podani vsi izvršitveni znaki očitanih kaznivih dejanj.

Ker je sodišče prve stopnje za takšne svoje ugotovitve navedlo prepričljive razloge in tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženec v obeh primerih ravnal naklepno, je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Glede na vsebino obdolženčevega zagovora na glavni obravnavi so zato neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da teh obračunov osebnega dohodka D. banki sploh ne bi predložil, v kolikor bi vedel, da so ti obračuni ponarejeni. Njegovo sklicevanje na domnevno prakso državnih podjetij v nekdanji socialistični ureditvi o potrjevanju višjih zneskov plač od dejansko prejetih, nima prav nikakršne zveze z njegovima nezakonitima ravnanjema, ki sta bila predmet tega kazenskega postopka.

Za presojo njegove kazenske odgovornosti tudi ni pomembno, ali je ponarejene dokumente izpolnil sam ali kdo drug, saj mu je obtožni akt očital, da je krivo listino uporabil kot pravo, za takšno izvršitveno obliko kaznivega dejanja ponarejanja listin pa ni potrebna ugotovitev, kdo je dejansko listino ponaredil, pač pa je potrebno storilcem le dokazati, da je ob predložitvi listine kot prave vedel, da je ta ponarejena. Prav tako neutemeljeno pa se obdolženec v svoji pritožbi zavzema za izrek milejše kazni oz. pogojne obsodbe. Po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo določeni posamični in izrečena enotna kazen ob predpisanih kaznih za takšni kaznivi dejanji ustrezen ekvivalent ugotovljenim obteževalnim in olajševalnim okoliščinam in zato v nobenem primeru izrečena enotna kazen ni previsoka, kot to ocenjuje obdolženec v pritožbi.

Že v izpodbijani sodbi mu je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj mu tokrat ni mogoče izreči pogojne obsodbe, saj je pravilno upoštevalo, da je bil za kaznivo dejanje goljufije že enkrat pogojno obsojen, pri čemer iz spisu priložene pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v V., opr. št. K ... z dne 10.12.1996 izhaja, da je kaznivo dejanje storil komaj pol leta pred obravnavanima kaznivima dejanjema in to na zelo podoben način (pridobitev premoženjske koristi s predložitvijo ponarejenega dokumenta - lažne naročilnice). Ob prav tako pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je obdolženec tokrat poskušal pridobiti visoko protipravno premoženjsko korist, predhodno pa je bil kaznovan že za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po čl. 133/2 KZ, tudi časovna odmaknjenost, na katero se v svoji pritožbi sklicuje, ne more imeti nikakršnega vpliva na izrek nižje zaporne kazni, še posebno, ker je v največji meri povezana z nedvigovanjem sodnih pošiljk in težavami v zvezi z vročanjem le-teh obdolžencu.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, mora plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.