Court dismisses debtor's enforcement objection claiming inability to pay due to third-party debts.

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Vendar dolžnikova razmerja s tretjimi osebami ne vplivajo na obstoj, višino in zapadlost upnikove terjatve, izkazane z verodostojno listino v smislu 23. člena ZIZ, niti na upnikovo pravico, da svojo zapadlo terjatev izterja potom izvršilnega postopka, četudi ga je dolžnik večkrat obvestil, da ni zmožen plačati. Dolžnik v ugovoru ne trdi, da bi bil z upnikom sklenil dogovor o plačilu s cesijo ali asignacijo, temveč navaja le, da je upniku to možnost omenil, kar pa nikakor ni dovolj za spremembo zapadlosti ali načina izpolnitve njegove obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je štelo, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ... z dne 28.2.2000 neutemeljen in ga poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (5. odst. 62. člena ZIZ v zvezi s 5. odst. 62. člena ZIZ). Zoper sklep je dolžnik pravočasno vložil ugovor. Navedel je, da je upnika redno obveščal o svojem finančnem stanju. Obvestil ga je tudi o tem, da poseduje zoper svojega dolžnika dve večji terjatvi, ki znašata okoli 26.000.000,00 SIT in da je zoper svojega dolžnika že predlagal izvršbo.

Upniku je omenil tudi možnost cesije oziroma asignacije. K ugovoru je priložil tri dopise (priloga B1-B2). Ugovor ni utemeljen. Ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, mora biti obrazložen v smislu določbe 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Ugovor dolžnika teh pogojev ne izpolnjuje. Dolžnik v ugovoru smiselno priznava obstoj in višino upnikove terjatve in navaja, da trenutno ni zmožen poravnati svoje obveznosti, ker drugi njemu dolgujejo veliko več, kot on dolguje upniku.

Vendar dolžnikova razmerja s tretjimi osebami ne vplivajo na obstoj, višino in zapadlost upnikove terjatve, izkazane z verodostojno listino v smislu 23. člena ZIZ, niti na upnikovo pravico, da svojo zapadlo terjatev izterja potom izvršilnega postopka, četudi ga je dolžnik večkrat obvestil, da ni zmožen plačati. Dolžnik v ugovoru ne trdi, da bi bil z upnikom sklenil dogovor o plačilu s cesijo ali asignacijo, kar bi bil lahko upošteven ugovorni razlog, temveč navaja le, da je upniku to možnost omenil, vendar pa to ni dovolj za spremembo zapadlosti ali načina izpolnitve njegove obveznosti.

Tudi iz dolžnikovih dopisov upniku (priloge B1-B2), ne izhaja, da bi upnik pristal na dolžnikove predloge za cesijo dolžnikovih terjatev proti dolžnikovim dolžnikomo niti na odlog plačila. Teh listin tako ni mogoče šteti kot dokazov v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je ugovor neobrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Tako so razlogi, ki so pri odločanju pritožbenega sodišča na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov v obravnavanem primeru ni. Zato je ugovor dolžnika z dne 10.3.2000 zavrnilo kot neutemeljen in sklep o izvršbi na podlagi 2. odst. 365. člena ZP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.