Supreme Court dismisses appeal for non-monetary case where plaintiff missed Value in Dispute deadline. Plaintiff waived right to appeal by failing to state Value in Dispute timely. Court held no duty to order Value in Dispute when counsel represents client.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Pobudo za določitev VSP lahko da tudi sodnik (11. člen ZPP), ni pa tega dolžan, zlasti kadar zastopa stranko odvetnik. Sicer pa te dolžnosti nima niti v takšnem smislu, da bi zahteval dopolnitev tožbe, ker navedba VSP ni nujna sestavina tožbe, brez katere le-te ne bi bilo mogoče obravnavati (prvi odstavek 109. člena ZPP). Gledano z vidika revizijskega odločanja je le sredstvo za pridobitev pravice do revizije (glede pristojnosti in sestave sodišča je tožnica opredelila zadevo že s tem, da je tožbo vložila na okrajnem sodišču - 1. točka pod II. 99. člena in 100. člen Zakona o sodiščih, Ur. list RS, št. 19/95 in 45/95). Torej tudi po tej strani ni mogoče šteti, da bi bila tožeča stranka prikrajšana za pravico do revizije. Zapravila si jo je pač sama, ker ni o pravem času navedla VSP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za odpis parcelne št... od vložne številke, pri kateri je vknjižena lastninska pravica toženke M. D., in pripiše k vložku št... k.o... K. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo. Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo ali pa razveljavitev obeh sodb.

Revizija ni dovoljena.

V tej zadevi gre za spor, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (tretji odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). V takšnih primerih mora tožnik navesti v tožbi vrednost spornega predmeta (VSP; drugi odstavek 186. člena ZPP), če naj zagotovi pravico do revizije sebi v primeru, da z zahtevkom ne bo uspel, pa tudi nasprotni stranki, če bo ta propadla v pravdi. Poleg tega načina, kako zagotoviti pravico do revizije (iz drugega odstavka 40. člena ZPP), ki je torej v tožnikovih rokah, ima lahko enako posledico le še sklep sodišča o določitvi VSP, če je izdan v postopku po tretjem odstavku 40. člena ZPP, po katerem se mora sodišče, če nastane spričo očitno ali prenizko navedene vrednosti vprašanje pravice do revizije, najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Seveda je potrebno to zakonsko določbo po razlagalnem načelu sklepanja z večjega na manjše razumeti tako, da se uporabi tudi za primer, ko tožnik sploh ni navedel VSP, pri čemer lahko da pobudo za njeno določitev ne le toženec marveč tudi sodišče. Slednje se je zgodilo v obravnavani zadevi, ko je sodišče ugotovilo proti koncu zadnjega naroka za glavno obravnavo, da tožnica sploh ni navedla VSP. Takrat je to storila in "opredelila VSP na 90.000,00 SIT". Ta navedba oziroma določitev VSP pa je bila prepozna, da bi lahko učinkovala tako, da bi bila zagotovljena pravica do revizije. Zakon o pravdnem postopku predpisuje več časovnih mejnikov, do katerih sme stranka opraviti kakšno procesno dejanje, ker ga sicer pozneje ne more več veljavno storiti. Če prekorači takšen mejnik, je prekludirana.

Zamujenega ne more več nadomestiti. Po prej povedanem je tako upoštevaje določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP zadnji trenutek za določitev VSP ali pripravljalni narok ali na glavni obravnavi trenutek pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

Kot rečeno lahko da pobudo za določitev VSP tudi sodnik (11. člen ZPP), ni pa tega dolžan, zlasti kadar zastopa stranko odvetnik. Sicer pa te dolžnosti nima niti v takšnem smislu, da bi zahteval dopolnitev tožbe, ker navedba VSP ni nujna sestavina tožbe, brez katere le-te ne bi bilo mogoče obravnavati (prvi odstavek 109. člena ZPP). Gledano z vidika revizijskega odločanja je le sredstvo za pridobitev pravice do revizije (glede pristojnosti in sestave sodišča je tožnica opredelila zadevo že s tem, da je tožbo vložila na okrajnem sodišču - 1. točka pod II. 99. člena in 100. člen zakona o sodiščih, Ur. list RS, št. 19/95 in 45/95). Torej tudi po tej strani ni mogoče šteti, da bi bila tožeča stranka prikrajšana za pravico do revizije. Zapravila si jo je pač sama, ker ni o pravem času navedla VSP.

Potemtakem gre za revizijo zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP), in zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).