Appeal dismissed because debtor's unexplained claim against third party lacks legal relevance to enforcement proceedings.
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the appeal against a first-instance judgment confirming a debt enforcement order. The debtor argued that a third party, not the debtor, was liable for the debt, but failed to provide legally significant facts or evidence to support this claim. The court ruled that since the debtor was the only party with a direct contractual relationship to the creditor, the alleged third-party relationship could not affect the enforcement proceedings.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); Zakon o postopku pri izvrševalnih dejanjih (ZPP): An appeal based on a debtor's claim against a third party is inadmissible if the debtor cannot demonstrate that the third-party relationship legally impacts the enforcement against the debtor as the sole contractual counterparty.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Niti dokazane ugovorne trditev ne bi pripeljale do zavrnitev tožbeneg zahtevka, saj je napram upniku samo dolžnik nastopal kot pogodbena stranka, zato je ugovor neobrazložen.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je naložilo upniku, da poravna v predlogu navedeno terjatev v znesku 54.275,10 SIT s pripadki (1. tč. izreka), dovolilo predlagano izvršbo (2. tč. izreka) in stroške upnika odmerilo na 18.215,00 SIT (3. tč. izreka). Proti sklepu je dolžnik pravočasno ugovarjal. V ugovoru je navedel, da da je dejanski dolžnik vtoževanih računov družba X d.o.o., kateremu je dolžnik dovolil, da v njegovem imenu in na njegov račun naroča vtoževano blago. X d.o.o. je dolžniku obljubil, da bo terjane račune poravnal, saj on (dolžnik) tega ni sposoben storiti.
Prvostopno sodišče je ocenilo, da ugovor ni utemljen. Zato ga je na podlagi določila 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Pritožba ni utemeljena. Po določilu 2. odst. 53. čl. ZIZ mora ugovor biti obrazložen. Obrazložen pa je, če v njem dolžnik navede taka pravno pomembna dejstva, ki imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična in če predloži dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje. Če tega ne stori, se šteje ugovor za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti dokazane ugovorne trditve ne bi pripeljale do zavrnitve tožbenega zahtevka, saj je napram upniku samo dolžnik nastopal kot pogodbena stranka. Zato je lahko samo on pasivno legitimiran v tej zadevi. Zatrjevano pravno razmerje med dolžnikom in družbo X d.o.o. zato na odločitev v tej zadevi ne more imeti vpliva. To razmerje bosta morala po mirni poti bodisi v pravdi rešiti onadva sama, neodvisno od predmetne izvršilne zadeve. Zato je prvostopno sodišče ugovor dožnika pravilno štelo za neutemeljenega in ga kot pritožbo poslalo višjemu sodišču, saj poleg tega na poziv prvostopneg sodišča, ali naj ugovor šteje tudi kot predlog za odlog izvršbe, dolžnik v danem roku ni reagiral.
Ker torej pritožba ni utemeljena, ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ), je pritožbo kot neutemlejno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. odst. 365. čl. ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ).