Appeal partially allowed; alimony for cohabitation period reversed due to joint family contribution obligations.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba glede plačevanja preživnine za obdobje od 1.10.1995 do 4.10.1996 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa se v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pritožba zavrne (za obdobje od 4.10.1996 do 24.4.1997) in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V času trajanja zakonske in družinske skupnosti pa morata po čl. 49 ZZZDR oba zakonca prispevati za preživljanje svoje družine v sorazmerju s svojimi možnostmi (ne pa plačevati preživnine), na kar smiselno pravilno za obdobje, ko sta pravdni stranki še vedno živeli skupaj v stanovanju ob času vložitve tožbe (1.10.1995), pa do razveze njune zakonske zveze (4.10.1996), opozarja tudi pritožnik. Če pred razvezo zakonske zveze družina živi skupaj v skupnem gospodinjstvu in vsak zakonec prispeva za potrebe cele družine v sorazmerju s svojimi možnostmi (pa čeprav so med zakoncema že spori, ki pripeljejo do nevzdržnosti in razveze zakonske zveze), preživninski zahtevek za otroka namreč ni utemeljen. Ta je utemeljen le, če je družinska skupnost dejansko že razpadla in ni več skupnega življenja in gopodinjstva obeh zakoncev in mladoletnih otrok ali pa če ni ustreznega prispevka zakonca kot preživninskega zavezanca k stroškom za kritje potreb družine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo ponovno le o plačevanju preživnine in je razsodilo, da je toženec dolžan v obdobju od 1.10.1995 do 24.4.1997 prispevati za preživljanje tedaj še mladoletne hčerke T. K. po 20.000,00 SIT mesečne preživnine, na roke njene matere kot zakonite zastopnice in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakega posameznega preživninskega obroka do dneva plačila, v 15 dneh. Višji preživninski zahtevek tožnice je zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje toženec, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer zopet smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

Navaja, da ponovno nasprotuje plačilu preživnine za čas od 1.10.1995 do njegove preselitve 25.6.1997, ko so še živeli v skupnem gospodinjstvu, saj tudi v ponovnem postopku nobeden od njegovih ugovorov ni bil upoštevan (razen, da se je znižala višina preživnine), saj je sodišče v celoti upoštevalo in verjelo izpovedi tožnice. Poleg tega preživnine v nobenem primeru ne bo plačal na roke materi, temveč le hčerki. Vztraja pri tem, da so podatki o dohodkih tožnice neresnični in predlaga, da se pridobijo podatki ali zasliši delodajalca gospoda B.

B., saj potrdila o prihodkih tožnice ni podpisal on, temveč oseba, ki mu honorarno opravlja pisarniško poslovanje. Čeprav je vsakemu laiku lahko jasno, da pri prikazanih prihodkih tožnice (od 41.200,00 SIT do 56.000,00 SIT) in prikazanih izdatkih tudi teoretično ni možno s preostankom preživeti oziroma prehraniti štiričlansko družino, pa tožnica navaja, da k stroškom skupnega gospodinjstva ni prispeval nič. V zakonu je opremil celotno stanovanje, nabavil vse avtomobile, večino hrane in večino oblačil za obe hčeri, poleg stroškov ozimnice, dopustov in šolskih potrebščin.

Zato je nerazumljivo, da mora poleg vsega navedenega plačati še preživnino za čas, ko so živeli v skupnem gospodinjstvu in ko še vedno plačuje kredit v višini 26.000,00 SIT mesečno. Nemogoče je, da bi se lahko enemu od zakoncev v trajanju zakonske zveze določila obveznost dajanja finančnih sredstev drugemu zakoncu, pri tem pa se ne upošteva njegov finančni delež v zakonski zvezi. Pritožba je delno utemeljena. Pritožnik ima prav, da sodišče v skladu s čl. 79 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju besedila ZZZDR) določi preživnino v breme zakonca, ki mu otrok ni dodeljen, šele ob razvezi zakonske zveze, torej za obravnavani primer od 4.10.1996, ko je sodišče razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, pa do nastopa polnoletnosti hčerke T..

Prvostopno sodišče je ravnalo načelno pravilno, ko je v skladu s citiranim določilom ZZZDR-ja za navedeno obdobje ugotavljalo preživninske zmožnosti obeh staršev in potrebe mladoletne hčerke in nato na tej podlagi zanjo določilo preživnino v znesku 18.000,00 SIT mesečno. Tudi višina preživnine (ob priliki drugega sojenja znižana) je po prepričanju pritožbenega sodišča tokrat določena ustrezno pravilno ugotovljenim preživninskim zmožnostim tožnice in toženca ter potrebam hčerke T., pri čemer pravilnosti odmere tudi ponovljene pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenih (prenizkih) dohodkih tožnice ne morejo omajati.

Sodišče je izpovedbo tožnice glede višine njenih dohodkov preverilo s potrdilom tožničinega delodajalca, katero predstavlja za tovrstno dokazovanje ustrezno listino, podpisano s strani tožničinega delodajalca B. B. s.p., zaradi česar pritožbeno sodišče nima utemeljenega razloga vanj dvomiti, kjub nasprotnim pritožbenim navedbam. Prvostopno sodišče za obravnavano preživninsko obdobje sicer ne ugotavlja, da bi toženec (vsaj) s svojimi dejanskimi prispevki (delno) svojo preživninsko obveznost poravnal, ker pa se plačilu preživnine na konkretni ravni (za razliko od načelne) tudi od razveze dalje upira, je treba v zvezi z njegovimi sicer zgolj pavšalnimi pritožbenimi trditvami o tem, kako je v 22-tih letih zakona celotno opremo v stanovanju ter vse osebne avtomobile, večino hrane in večino oblačil za obe hčeri, ozimnico, šolske potrebščine, izključno sam financiral iz svojih osebnih dohodkov in kreditov, ki jih je izključno sam odplačeval, povedati, da skupno premoženje, ki sta ga ustvarila zakonca med trajanjem zakonske zveze, nima nobenega vpliva na določitev višine preživnine, ker njuna premoženjska razmerja niso stvar obravnavanega postopka.

Prav tako odplačevanja kredita za avto, najetega po prvostopnih ugotovitvah v njegovem interesu in za njegove potrebe, dočim so njegove sicer nekonkretne trditve o financiranju potreb obeh hčera v spornem obdobju celo v izrazitem nasprotju z njegovo lastno izpovedbo glede njegovega prispevka k njunemu preživljanju. Glede na povedano se izkaže, da je v tem delu pritožba neutemeljena, zaradi časar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP/77). V zvezi z toženčevo navedbo, da preživnine v nobenem primeru ne bo plačal na roke materi, temveč le hčerki, pa mu je potrebno pojasniti, da je preživnino dolžan plačati v skladu z izrekom sodbe tožnici kot aktivno legitimirani pravdni stranki za ta del tožbenega zahtevka in v kolikor te svoje obveznosti ne bo prostovoljno izpolnil, bo po predlogu tožnice prisilno izterjana tako kot se glasi.

V času trajanja zakonske in družinske skupnosti pa morata po čl. 49 ZZZDR oba zakonca prispevati za preživljanje svoje družine v sorazmerju s svojimi možnostmi (ne pa plačevati preživnine), na kar smiselno pravilno za obdobje, ko sta pravdni stranki še vedno živeli skupaj v stanovanju ob času vložitve tožbe (1.10.1995), pa do razveze njune zakonske zveze (4.10.1996), opozarja tudi pritožnik. Če pred razvezo zakonske zveze družina živi skupaj v skupnem gospodinjstvu in vsak zakonec prispeva za potrebe cele družine v sorazmerju s svojimi možnostmi (pa čeprav so med zakoncema že spori, ki pripeljejo do nevzdržnosti in razveze zakonske zveze), preživninski zahtevek za otroka namreč ni utemeljen.

Ta je utemeljen le, če je družinska skupnost dejansko že razpadla in ni več skupnega življenja in gopodinjstva obeh zakoncev in mladoletnih otrok ali pa če ni ustreznega prispevka zakonca kot preživninskega zavezanca k stroškom za kritje potreb družine. Takšne ocene pa sodišče za to sedaj obravnavano obdobje ni naredilo, pač pa je le ugotovilo, koliko je toženec, ob upoštevanju čl. 79 ZZZDR, dolžan plačati preživnine za mladoletno hčerko, kar za obravnavano obdobje ne predstavlja ustrezne pravne podlage. Ker sodišče navedenega zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče glede plačevanja preživnine, za obdobje od vložitve tožbe do razveze zakonske zveze, pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 370.

ZPP/77). Za obdobje od vložitve tožbe pa do razveze zakonske zveze naj torej prvostopno sodišče ugotovi, ali je toženec kaj prispeval k vsem potrebam družine (katerim potrebam) in oceni, ali je bil njegov prispevek v sorazmerju z njegovimi zmožnostmi. Šele v primeru negativne ugotovitve bo prvostopno sodišče tudi za ta čas moralo določiti tožencu preživninski prispevek za hčerko T., ki bo odvisen od njenih potreb ter njegovih zmožnosti.