Appeal allowed; appeal court quashed first instance judgment on joint debt enforcement due to erroneous application of law.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če je tožba (plačilni nalog) vložena zoper dva solidarna dolžnika in je plačilni nalog zoper enega postal pravnomočen, ker ni ugovarjal, ni nobene ovire, da se postopek zoper drugega, ki je ugovarjal, ne bi končal z meritorno sodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zoper prvotoženo stranko razveljavilo plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pl 1029/95 z dne 11.9.1995 in tožbo tožeče stranke zoper prvotoženo stranko zavrglo. Tožeči stranki je naložilo, da prvotoženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 2.475,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene nadaljnje stroške pravdnega postopka v znesku 21.000,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče je ugotovilo, da je s pravnomočnim plačilnim nalogom tožeča stranka pridobila izvršilni naslov za izterjavo svoje terjatve od drugotožene stranke, zato je tožbo zoper prvotoženo stranko zavrglo. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč.

2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi je navedla, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrglo, ker je plačilni nalog zoper drugotoženo stranko postal pravnomočen in izvršljiv, na podlagi katerega bo tožeča stranka uspešno izterjala svojo terjatev.

Ker vtoževana terjatev izvira iz neizpolnjene kreditne pogodbe za kredit, ki sta ga obe toženi stranki najeli za opravljanje obrtne dejavnosti, sta za izpolnitev te obveznosti solidarno odgovorni, dokler obveznost ni v celoti izpolnjena. Navedla je tudi, da sodba nima razlogov, saj ne navaja pravnega pravila, na katero je oprta odločitev v izreku sodbe, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ker tožbe ni mogoče zavreči zaradi morebitne neutemeljenosti tožbenega zahtevka, razlogi sodbe pa so tudi nejasni in nerazumljivi. Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo s sodbo, čeprav bi jo moralo s sklepom, če se je že odločilo za tako rešitev spora. Sodišče prve stopnje pa si tudi zmotno razlaga določbo 414. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ko pravi, da bi prišlo ob eventuelni ugoditvi tožbenemu zahtevku do dvakratnega poplačila dolga in s tem do neupravičene obogatitve na strani tožeče stranke. Solidarna obveznost pomeni, da vsak dolžnik odgovarja za celo obveznost, in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče. Tožeča stranka se je odločila, da bo zahtevala izpolnitev od obeh toženk in si tako izposlovala izvršilni naslov zoper obe, od katere dolžnice pa bo potem terjala izpolnitev, pa je njena stvar.

Če je postal plačilni nalog zoper eno od toženk pravnomočen, ni nobene ovire, da se zoper drugo toženo stranko postopek ne bi nadaljeval in se zaključil s sodbo, s katero bi bila tudi druga tožena stranka zavezana, če bi se pokazalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Samo če bi obveznost prenehala, ker bi jo ena solidarna dolžnica izpolnila, bi lahko sodišče zavrnilo zahtevek zoper drugo, ker je terjatev prenehala. Vendar tudi v takem primeru ne bi moglo tožbe zavreči. Pritožba pravilno opozarja, da je možno tožbo zavreči zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk.

Nobenega strahu ni, da bi ob ugoditvi zahtevku prišlo do dvakratnega poplačila dolga, saj obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, kar je imelo za posledico, da je pritožbeno sodišče sodbo (pravilno bi bilo sklep) razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko stanje, torej ali je prvotožena res dolžnica in nato ob pravilni uporabi materialnega prava o tožbenem zahtevku meritorno odločiti.

Ob tem pa bo moralo biti pozorno tudi na to, da je zoper eno od toženk postopek že pravnomočno končan in da imamo torej samo eno toženo stranko. To je namreč pomembno zato, ker je sodišče prve stopnje v uvodu navedlo obe toženi stranki. V 3. točki izreka pa je toženo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke, vendar se iz tega izreka ne da razbrati, ali je mislilo obe toženi stranki ali samo na prvotoženo stranko.