Supreme Court dismisses appeal for non-material damages in work injury case, upholding lower court's award.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

S prisojeno odškodnino lahko oškodovancu omogočimo, da si z njo pridobi določeno zadovoljstvo v življenju, s katerim si, kolikor je to mogoče, ublaži nastalo prikrajšanje. Vendar pa sodišče pri odločanju o pravični odškodnini ne more mimo okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohraniti pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik se je nesporno poškodoval pri zidarskem delu na zidarskemu odru na gradbišču v N. Bil je zaposlen pri slovenskem gradbenem podjetju, zavarovancu tožene stranke. Utrpel je zlom ploskega odrastka na levi petnici oziroma frakturo gležnja leve noge. Od sodišča prve stopnje je zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za negmotno škodo v višini 4.300.000,00 SIT in sicer za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zamanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000,00 SIT in za strah 800.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za negmotno škodo v višini 2.000.000,00 SIT od tega, 800.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 200.000,00 za strah. V presežku je tožbeni zahtevek za povrnitev negmotne škode zavrnilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji, tako da zviša po nižjih sodiščih dosojeno odškodnino in tako v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka v reviziji povzema izvedensko mnenje glede obsega negmotne škode. Tožeča stranka meni, da je ob upoštevanju trajanja in intenzitete telesnih bolečin in hudih nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnina 800.000,00 SIT prenizka. Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da sodišči pri odločanju o višini odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nista upoštevali, da je tožnik fizični delavec, ki služi denar za lastno preživetje in preživetje družine le z opravljanjem težjih fizičnih del. Zaradi trajnih posledic predmetne poškodbe je bistveno omejen pri delu, kot tudi pri vsakdanjem življenju, kar pri tožniku povzroča duševne bolečine visoke stopnje, ki opravičujejo višjo odškodnino, kot jo je dosodilo prvostopenjsko sodišče. Tožnik meni, da tudi odškodnina v znesku 200.000,00 SIT ne more predstavljati pravične denarne satisfakcije za strah. Po mnenju tožnika je šlo za hudo telesno poškodbo z dolgotrajnim zdravljenjem, zelo velikimi nevšečnostmi in v zvezi s tem, dolgotrajnim sekundarnim strahom.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 200. členu določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združjive z njeno naravo in družbenim namenom.

Enaka merila mora upoštevati sodišče tudi, ko prisoja odškodnino za bodočo negmotno škodo po 203. členu ZOR. Tožeča stranka se je strinjala z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Meni pa, da bi moralo sodišče glede na stopnjo in trajanje duševnih bolečin tožniku prisoditi višjo odškodnino. Nobenega dvoma ni, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje je pri prisoji pravične odškodnine upoštevalo, da je tožnika močno bolelo, upoštevalo pa je tudi dolgotrajno imobilizacijo levega gležnja in bodoče bolečine.

Zato revizijsko sodišče meni, da sta sodišči prve in druge stopnje tožniku prisodili pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Odločitev sodišč prve in druge stopnje pa je pravilna tudi glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik nima prav, ko v reviziji navaja, da sodišči nista upoštevali dejstva, da se tožnik preživlja izključno s fizičnim delom. Sodišče prve stopnje je izrecno poudarilo, da je pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti poleg ugotovitev izvedenca upoštevalo tudi tožnikovo starost (dvainštirideset let) in dejstvo, da je tožnik zaradi posledic nesreče prizadet pri opravljanju svojega poklica in dela, saj določenih zidarskih del ne bo mogel več opravljati, v opravljanje drugih pa bo moral trajno vlagati večje napore, da bo dosegel enak rezultat (5. stran odločbe).

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi za strah, upoštevajoč ugotovljeno stopnjo in trajanje, tožniku prisodili pravično odškodnino. Revizijsko sodišče poudarja, da nepremoženjske škode, ki jo utrpi oškodovanec, ni mogoče nikdar popolnoma odstraniti. S prisojeno odškodnino lahko oškodovancu omogočimo, da si z njo pridobi določeno zadovoljstvo v življenju, s katerim si, kolikor je to mogoče, ublaži nastalo prikrajšanje. Vendar pa sodišče pri odločanju o pravični odškodnini ne more mimo okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohraniti pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanje.

Revizijsko sodišče meni, da sta sodišči prve in druge stopnje to upoštevali in ob ugotovljenem obsegu negmotne škode pravilno uporabili 200. in 203. člen ZOR ter tožniku prisodili pravično denarno odškodnino.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.