Appeal partially allowed; court awards costs based on success ratio when substantive claim is dismissed due to lack of evidence.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka spremeni tako, da mora prvotožena stranka A. d.o.o., Ljubljana, tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 223.410,00 SIT z zakoniskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1998 dalje do plačila. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje). Prvotožena stranka A. d.o.o. Ljubljana mora tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku, 43.287,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5.4.2000 do plačila.

[JEDRO]

Sodišče je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, saj tožeča stranka ni dokazala, da je dogovorjena kupnina za avto obsegala tudi vrednost avtoradia.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora drugotožena stranka tožeči plačati 634.189,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.3.1995 dalje do plačila ter zahtevek zoper obe toženi stranki, da tožeči stranki plačata tolarsko protivrednost 1.000 DEM, preračunano po prodajnem menjalnem tečaju LB d.d. Ljubljana, na dan izplačila s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper ta del sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Uveljavlja vse v določbi 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V obrazložitvi pritožbe ponavlja trditev, da je iz izvozne deklaracije proizvajalca razvidno, da je bil sporni avto pripeljan v Evropo z avtoradiem. Za tak avto je tožnik plačal kupnino. Navedbe tožene stranke glede opreme so nelogične, saj ni jasno, zakaj bi proizvajalec dobavil avto z avtoradiem, če ga ni vgradil v vozila, ki so namenjena za prodajo.

Neverjetno je, da bi bil tak luksuzen avto brez radia. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na navedbe toženk, ki niso podprte z listinskimi dokazi. V tem pogledu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nepravilna je tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka. S pretežnim delom zahtevka je tožeča stranka uspela, zato je nelogična in nejasna odločitev sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Nedvomno je tožeča stranka upravičena do povračila pretežnega dela stroškov. V tem delu je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je bila poslana toženkam, ki pa odgovora nista podali. Pritožba je utemeljena le glede stroškov. Sodišče prve stopnje je, zaradi manjvrednosti tožniku podanega avtomobila, v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko. Kljub temu, pa je v 1. točki izreka sodbe zapisalo, da se v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbeno sodišče je zato sodbo prvostopnega sodišča preizkušalo le v preostalem zavrnilnem delu. Ker pa tožeča stranka pritožbe zoper odločitev iz 2. točke izreka sodbe, ni obrazložila, je pritožbeno sodišče preizkušalo le, ali je podan kateri od pritožbenih razlogov, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti. (2. odstavek 365.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je odločilo, da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana za uveljavljani tožbeni zahtevek. Ker v postopku tudi ni bila storjena nobena od bistvenih določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo. Nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov tudi ni podan pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper obe toženi stranki na plačilo tolarske protivrednosti 1.000 DEM (3. točka izreka sodbe).

Netočna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na navedbe toženk, ki da niso podprte z listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje je na peti strani obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo, da predložena carinska deklaracija, ki jo je predložila tožeča stranka, v utemeljitev tega dela tožbenega zahtevka, ne zadošča za zaključek o tem, da bi cena radia bila obsežena v pogodbeno dogovorjeni ceni za avto. Jasno je navedlo, da tak sklep narekujeta dopisa proizvajalca, ki sta v prilogi spisa označena z B7 in B8 ter račun.

Pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka v pravilnost sprejete odločitve. V dopisu proizvajalca, označenem z B8 je pojasnjen tudi razlog zakaj cena za avtomobil ne obsega tudi cene avtoradia. Po stališču proizvajalca radijski aparati, proizvedeni v Ameriki, niso konkurenčni tistim, proizvedenim v Evropi, zato v Evropo prodajajo avtomobile po ceni, ki izključuje vrednost avtoradia. Ker ni dokazano, da bi se tožnik in prvotožena stranka, ki sta sklenila prodajno pogodbo izrecno dogovorila tudi za nakup radia, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 1.000 DEM utemeljeno zavrnilo.

S pojasnilom proizvajalca je odpravljena (po stališču tožeče stranke) nelogičnost, da bi tak luksuzen avto bil brez avtoradia. Proizvajalec očitno želi, da se v njegove avtomobile vgrajujejo radijski aparati visoke kvalitete, česar z ameriškimi aparati ne more zagotoviti. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev (5 točka izreka sodbe). Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vsaka stranka v pravdi uspela približno polovično. Dejstvo je, da je tožeča stranka proti prvi toženi stranki uspela z zahtevkom na plačilo 634.169,00 SIT, zoper obe toženi stranki pa z zahtevkom na odpravo napake, (česar pa ni mogoče upoštevati, ker tožeča stranka vrednosti tega dela zahtevka ni opredelila (2. odst. 40.

čl. ZPP). Zavrnjen pa je bil le zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 1.000 DEM. Tožeča stranka je proti prvotoženi stranki uspela približno s 85 % tožbenega zahtevka. Tožeči stranki so nastali stroški v znesku 289.422,00 SIT. Ob upoštevanju deleža uspeha mora prvotožena tožeči povrniti stroške v znesku 246.009,00 SIT. Prvotoženi stranki so nastali stroški v višini 150.660,00 SIT, ob upoštevanju deleža uspeha ji mora tožeča povrniti stroške v znesku 22.599,00 SIT. Po pobotanju stroškov mora prvotožena tožeči povrniti pravdne stroške v višini 223.410,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zato, na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP, stroškovni izrek ustrezno spremenilo. V skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom bo morala tožena stranka od prisojenih pravdnih stroškov tožeči stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le glede stroškov. Pritožbeno sodišče je zato prvotoženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti tudi del pritožbenih stroškov in sicer v znesku 43.287,00 SIT.

Pritožbene stroške je odmerilo le od zneska stroškov, s katerimi je tožeča stranka s pritožbo uspela. Pritožbeni stroški obsegajo nagrado pooblaščenemu odvetniku, ki je bila odmerjena po Odvetniški tarifi in pa strošek za sodno takso, ki je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah.