Appeal dismissed; first instance court correctly ruled on illegal occupancy due to lack of lease.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če ni sklenjena najemna pogodba ne more sodišče prve stopnje opreti odločitve na odpoved najemne pogodbe, temveč pridejo v poštev določbe o nezakoniti uporabi stanovanja zaradi nesklenjene najemne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izprazniti stanovanje v izmeri 14 m2, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše ....... ter ga praznega oseb in stvari izročiti lastniku Mestni občini Ljubljana ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 54.188,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se pritožujeta toženi stranki laično in brez navedbe pritožbenih razlogov. Navajata, da določeni podatki v obrazložitvi sodbe niso popolni ter da sta se pred vselitvijo v prvi polovici leta 1993 glede stanovanja pozanimali na občini pri uradni osebi.

Takrat je bilo stanovanje v denacionalizacijskem postopku. Dobila sta odgovor, da če se stanovanje vrne v denacionalizacijskem postopku, sta v enakem položaju kot vsi stanovalci te hiše. Če pa ostane v lasti občine, pa se mladih družin z otroci ne meče kar tako na cesto. Zato sta 20.1.1993 sklenila najemno pogodbo. Ker je bilo stanovaje v slabem stanju in sta imela majhnega bolnega otroka, sta bila stanovanje prisiljena adaptirati in vlagata nasprotno tožbo za povrnitev investicij. Pritožba ni utemeljena. Ob tem, ko iz predloženih listin in dokazov sploh ne izhaja, da bi bivša imetnica stanovanjske pravice Š.

A. sklenila najemno pogodbo, ne morejo biti pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku določbe čl. 49 in 53 Stanovanjskega zakona (Ur. list RS 18/91 - 23/96; v nadaljnjem besedilu SZ), na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, saj kot že omenjeno, sploh ni izkazano, da bi bila sklenjena najemna pogodba, pa tudi če bi bila, bi tožeča stranka glede na določbo čl. 53 morala zahtevati odpoved najemne pogodbe. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer zaradi tega, ker toženca po smrti bivše imetnice stanovanjske pravice 26.2.1993 sporno stanovanje uporabljata nezakonito.

Nezakonito uporablja stanovanje tista oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom nima sklenjene najemne pogodbe (prvi odstavek čl. 58 SZ), ob tem, ko sta se toženca v sporno stanovanje vselila že po uveljavitvi SZ in sicer v letu 1993. Toženca se v pritožbi ne moreta uspešno sklicevati na zagotovila referentke na takratni občini Ljublajna-Moste, saj je znano, da se stanovanja dajo v uporabo le na podlagi pismene pogodbe lastnika in po predvidenem postopku. Toženca se na ustne izjave, kot že omenjeno, po povedanem ne moreta sklicevati.

Prav tako se toženca ne moreta sklicevati na slabo stanje stanovanja in adaptacije, ki sta jih opravila. O njunih vlaganjih pa bo sodišče odločalo v drugi pravdi, saj se nasprotna tožba vodi pod opr. št. III P 300/98. Ker tako ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz čl. 339/2 ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP) je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).