Court holds that interest on overdue interest follows the general five-year statute of limitations, not the three-year rule for insurance claims.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Zamudne obresti zastarajo takrat, ko zastara glavnica oziroma glavna terjatev (369. čl. ZOR). Splošni zastaralni rok znaša pet let (371. čl. ZOR). Zamudne obresti so občasna dajatev, ki dospevajo v plačilo v določenih krajših časovnih obdobjih. Te pa po določilu 1. odst. 372. čl. ZOR zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posemezne dajatve. Ker je bila tožba vložena dne 5.9.1995, so vtoževane obresti nedvomno zastarane, saj je cediran znesek v višini 31.507,30 SIT tožeča stranka banki D. plačala dne 2.4.1992, drugi vtoževani znesek v višini 25.955,90 SIT pa dne 2.6.1992.

[OBRAZLOŽITEV]

V tej odločbi je pritožbeno sodišče na podlagi določila 1. odst. 498. čl. ZPP/99 uporabila določila člena ZPP/77. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. III I ... z dne ... tudi v 1. in 3. točki in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 31.8.1990 z Ljubljansko banko Domžale d.d. sklenila kreditno pogodbo in da je v 7. a točki te pogodbe določeno, da mora biti plačilo tega kredita zavarovano pri eni od zavarovalnih skupnosti.

Tožena stranka je kredit zavarovala pri tožeči stranki. Zaradi nerednega odplačevanja pa je L. cedirala na tožečo stranko dva zneska iz te kreditne pogodbe in sicer dne 6.4.1992 znesek 31.507,30 SIT, dne 29.6.1992 pa 25.955,90 SIT. Ta dva zneska predstavljata neplačane obresti. Tožena stranka je sicer plačala celotno glavnico in pogodbene obresti, vendar vse po zapadlosti obrokov, torej z zamudo. Ker je vtoževan zahtevek regresni zahtevek zavarovalnice, ta po določilu 3. odst. 380. čl. ZOR zastara v treh letih. Proti sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Vztraja pri svojem stališču, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Po določilu 3. odst. 380. čl. ZOR v treh letih zastarajo le terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa izvira iz kreditne pogodbe, ki sta jo sklenili tožena stranka in L.. Pravico na plačilo zamudnih obresti iz te pogodbe je banka cedirala na tožečo stranko. S tem je tožeča stranka pridobila pravico do plačila zamudnih obresti.

Rok za zastaranje terjatve pa je za cedenta in za cesionarja enak. Pri takih vrstah terjatev je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok in ne triletnega kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. L. je cedirala na tožečo stranko svojo terjatev do tožene stranke na podlagi določila 1. odst. 436. čl. ZOR. Na tožečo stranko so tako prešle vse pravice, ki bi jih imela L. do tožene (440. čl. ZOR). Tožeča stranka ima zato pravico zahtevati plačilo zamudnih obresti in zamudnih obresti na zamudne obresti, ki so ji bile s cesijo odstopljene.

Po določilu 3. odst. 400. čl. ZOR za kreditno poslovanje bank in drugih bančnih organizacij ne velja določilo iz 1. odst. istega člena. Po tem določilu pa je nično pogodbeno določilo, da bodo od obresti, ko zapadejo v plačilo, začele teči obresti, če ne bodo plačane. S cesijo je tako tožeča stranka vstopila v enak pravni položaj, kot bi ga imela L. do tožene stranke, če vtoževane terjatve ne bi cedirala na tožečo stranko. Zato je upravičena do zamudnih obresti na zamudne obresti. Zamudne obresti zastarajo takrat, ko zastara glavnica oziroma glavna terjatev (369.

čl. ZOR). Splošni zastaralni rok znaša pet let (371. čl. ZOR). Tožeča stranka je plačala tako glavnico kot pogodbene obresti z zamudo. Zamudne obresti so občasna dajatev, ki dospevajo v plačilo v določenih krajših časovnih obdobjih. Te pa po določilu 1. odst. 372. čl. ZOR zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posemezne dajatve. Ker je bila tožba vložena dne 5.9.1995, so vtoževane obresti nedvomno zastarane, saj je cediran znesek v višini 31.507,30 SIT tožeča stranka banki D. plačala dne 2.4.1992, drugi vtoževani znesek v višini 25.955,90 SIT pa dne 2.6.1992.

Zato je ne glede na to, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, kot pravilno poudarja pritožba, ko je svojo odločitev naslonilo na določilo 3. odst. 380. čl. ZOR, odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. Ker v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. čl. ZOR) pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).