Appeal court revokes first-instance judgment and remands case due to erroneous application of co-ownership law regarding management costs.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

[JEDRO]

Po 1. odstavku 14. člena ZTLR ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu solastniškemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. To pomeni, da solastnik participira na solastni stvari sorazmerno s svojim solastniškim deležem tako pri plodovih in drugih koristih, kot tudi pri stroških in drugih bremenih v zvezi z uporabo solastne stvari (prim. 6. odstavek 15. člena ZTLR). Z nakupom solastniškega deleža pa kupec vstopi v obstoječ lastninski položaj solastninske skupnosti z istimi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel dotlej prodajalec, v sorazmerju z velikostjo svojega solastninskega deleža.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 6.075,00 SIT v 8-ih dneh. V pravočasni pritožbi zoper navedeno sodbo je tožeča stranka uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Prvostopnemu sodišču je očitala nevzdržno stališče, da ni dokazala temelja svoje terjatve, saj je predložila predpogodbo, iz katere izhaja, da je bila še v letu 1993 upravnik zgradbe na C.

2. Sodišče pa je presojalo samoupravni sporazum, na katerega se je tožeča stranka sklicevala, le kot dokaz, da je bila tožeča stranka upravnik v času, ko je bila solastnik še I.D., ni pa se opredelilo do pravnega stališča tožeče stranke, da je z nakupom dela solastniškega deleža tožena stranka vstopila v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika. Pritožbi je priložila še pogodbo o urejanju razmerji med solastniki, ki je stopila v veljavo v letu 1996 in iz katere izhaja, da ta pogodba nadomešča samoupravni sporazum, kar pomeni, da je dotlej samoupravni sporazum veljal (priloga A8) in zapisnik prve seje skupščine lastnikov (priloga A9).

V kolikor pa je sodišče štelo, da zaradi pomanjkanja soglasja solastnikov ni upravnik, bi moralo ugotavljati, ali ne obstajajo pogoji za povrnitev obratovalnih stroškov na kakšni drugi pravni podlagi (npr. kot poslovodja brez naročila). Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku za plačilo obratovalnih stroškov upirala z utemeljitvijo, da s tožečo stranko nima sklenjene pogodbe o upravljanju zgradbe na C.

2. Tožeča stranka pa je zatrjevala, da je upravičena do povrnitve obratovalnih stroškov, ker je upravnik zgradbe C. 2 na podlagi Samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah in obveznostih pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi (v nadaljevanju SaS) že od leta 1984 dalje in da je leta 1986 k temu samoupravnemu sporazumu pristopila tudi I.D. s svojim 54% solastniškim deležem, ki ga je v letu 1993 prodala različnim lastnikom, del tudi toženi stranki. Navedenih trditev tožena stranka ni izpodbijala. Po 1. odstavku 14. člena ZTLR ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu solastniškemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. To pomeni, da solastnik participira na solastni stvari sorazmerno s svojim solastniškim deležem tako pri plodovih in drugih koristih, kot tudi pri stroških in drugih bremenih v zvezi z uporabo solastne stvari (prim.

6. odstavek 15. člena ZTLR). Z nakupom solastniškega deleža pa kupec vstopi v obstoječ lastninski položaj solastninske skupnosti z istimi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel dotlej prodajalec, v sorazmerju z velikostjo svojega solastninskega deleža. Čim torej drži trditev tožeče stranke, da je Iskra Delta leta 1986 pristopila k zgoraj omenjenemu SaS, je v to pogodbeno razmerje z nakupom njenega solastniškega deleža vstopila tudi tožena stranka. Ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka upravnik zgradbe na C. 2 na podlagi SaS v času, ko je bila I.D. solastnik zgradbe, je glede na zgoraj povedano materialnopravno zmotno izhodišče prvostopnega sodišča, da bi svoj status upravnika tožeča stranka po prodaji solastniškega deleža Iskre Delte morala posebej dokazovati.

Tožena stranka namreč v prvostopnem postopku ni izpodbijala obstoja in veljavnosti SaS v času, iz katerega izhaja vtoževana terjatev. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, se z višino vtoževane terjatve ni ukvarjalo. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498.

člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).