Appeal dismissed; conditional sentence revoked due to defendant's failure to pay debt despite ability.

Pritožba obsojenega J. G. po zagovornici se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obsojeni J. G. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Obsojenčeva neaktivnost v smeri odplačila dolgovanega zneska kaže na to, da se ob izreku pogojne obsodbe sploh ni zavedal resnosti sankcije, iz njegovega pasivnega ravnanja tudi v postopku za preklic pogojne obsodbe pa je zaključiti, da dolga že od vsega začetka ni nameraval plačati, zaradi česar je preklic pogojne obsodbe povsem utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo v svoji pravnomočni sodbi z dne 19. 12. 1997, opr. št. K 674/95-30, in izreklo v njej določeno kazen šest mesecev zapora. Odločitev je obrazložilo z dejstvom, da obsojeni v roku osmih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani B. C. ni plačal 2,808.400,00 SIT z zamudnimi obrestmi, določenimi v pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 4000/2, od 12. 11. 1994 dalje do plačila in tako ni izpolnil posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi. Na podlagi IV. odstavka 95.

člena Zakona o kazenskem postopku je bil obsojeni oproščen plačila stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe. Proti takšni odločitvi se je obsojeni po svoji zagovornici pravočasno pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi in odpravi dodatni pogoj. Pritožba ni utemeljena. Pritožnikov očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri oceni, ali so podani razlogi za preklic pogojne obsodbe, upoštevalo izjavi obeh strani - oškodovane B.

C. in obsojenca. Ta je v postopku za preklic pogojne obsodbe povedal, da oškodovanki sicer res še ni ničesar plačal, da pa tak namen ima. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da obsojenec doslej ni pokazal prav nobene aktivnosti v smeri odplačila dolgovanega zneska, kar kaže na to, da se ob izreku pogojne obsodbe sploh ni zavedal resnosti te sankcije, iz njegovega pasivnega ravnanja v odnosu do plačila dolga pa je zaključiti, da tega sploh ni nameraval plačati. Na to kažejo tudi pritožbene navedbe o tem, da je dodatni pogoj že od vsega začetka nerealen, zaradi česar bi ga bilo potrebno odpraviti.

Na zadnjem naroku v postopku za preklic pogojne obsodbe, opravljenem dne 16. 3. 2000, je obsojeni sicer zatrjeval, da bi lahko odplačeval po 1,000.000,00 SIT mesečno, vendar pa se je ta njegova izjava ob upoštevanju pritožbenih navedb o tem, da je tako in tako absolutno nezmožen plačila dolga do B. C., ki znaša z obrestmi vred že blizu 18,000.000,00 SIT, izkazala kot obsojenčev poskus prepričati sodišče o tem, da ni razlogov za preklic pogojne obsodbe. Dejstvo je, da se obsojeni zoper sodbo sodišča prve stopnje, kjer mu je bila izrečena pogojna obsodba z dodatnim pogojem, ni pritožil.

Glavnica dolga do oškodovane B. C. je v času izreka te sodbe znašala 2,808.400,00 SIT, pritožnik pa je imel enako plačo kot sedaj (140.000,00 SIT), torej bi lahko začel odplačevati vsaj glavnico. Ker pa tega ni storil, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pogojno obsodbo upravičeno preklicalo. Pripomniti je, da pritožbena trditev o nemožnosti izpolnitve nemogočega pogoja presega okvir tega pritožbenega postopka, saj se o višini škode, nastale s kaznivim dejanjem, ne razpravlja več. Zaradi obrazloženega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Pri odločanju o pritožbi tudi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Obsojeni s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati povprečnino kot edini strošek pritožbenega postopka. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zapletenostjo pritožbenega postopka ter glede na premoženjske in pridobitne sposobnosti obsojenca (plača okrog 140,000,00 SIT, preživninska obveznost samo do enega otroka), ki sta po mnenju pritožbenega sodišča, v nasprotju z ugotovitvami prvostopnega sodišča, takšni, da jih bo obsojeni zmogel plačati.