Appeal dismissed; school liability upheld at 60% due to predictable negligence and off-trail skiing by children.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against the first-instance judgment awarding 60% liability to the school for a minor's skiing injury. The court found that children's prior misbehavior on the slope and extended off-trail skiing created a foreseeable risk, justifying the school's majority responsibility under the Obligations Act. Although the appellant claimed prior partial payment, the court rejected this due to lack of evidence and procedural violations, confirming the original damages and cost allocation.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 192. čl. ZOR; 1. odst. 352. čl. ZPP; 2. odst. 154. čl. ZPP; 368. čl. ZPP; 1. odst. 154. čl. ZPP; 1. odst. 166. čl. ZPP: Foreseeable risk from children's prior misbehavior and off-trail activity justifies majority school liability; unproven prior payments cannot reduce damages; procedural defects must be substantiated by evidence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Odškodninska odgovornost je med pravdni stranki porazdeljena pravilno Stroški mladoletnega tožnika, okoliščina, da so tudi pred tožnikovo poškodbo negodovali nad prelahko progo (predvidljivost škodnega ravnanja) in dejstvo, da je več otrok daljši čas smučalo izven označene smučarske proge, so sodišču prve stopnje narekovale odločitev, da je šola v večjem deležu odgovorna za tožniku nastalo škodo (60 %:40 %).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči plača odškodnino v znesku 1,732.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 4.800,00 SIT tečejo od 1.6.1995 do plačila, od zneska 1,728.000,00 SIT pa od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 242.875,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.11.1998 do plačila. Proti ugoditvenemu delu sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila.
Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni. V obrazložitvi pritožbe navaja, da glede temelja zahtevka nima posebnih pripomb na obrazložitev sodbe. Meni, da bi tožnik moral nositi večji delež odgovornosti, ocenjuje ga na 60 %, glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je tožnik sam primarni krivec za nezgodo. Glede višine se, v izogib ponavljanju sklicuje na vsebino svoje prejšnje pritožbe. Sodišče je glede na konkretne okoliščine primera in prakso sodišč v istovrstnih primerih prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine, zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Sicer pa je tožena stranka, po prvi sodbi, tožeči stranki dne 15.12.1997 kot nesporno nakazala odškodnino v višini 929.000,00 SIT in stroške v znesku 121.600,00 SIT oboje z obrestmi, skupaj znesek 1,100.000,00 SIT. To je tožeča stranka očitno pozabila navesti, nasprotno, s svojo zadnjo vlogo je zahtevek celo zvišala. Omenjeni znesek odškodnine z obrestmi, revaloriziran na dan izdaje predmetne sodbe 12.11.1998 znaša 1,300.000,00 SIT in tožena stranka meni, da tožeči stranki ničesar ni več dolžna. Pritožba je bila poslana nasprotni stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.
Pritožba ni utemeljena. Pritožba ne izpodbija pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja, niti glede temelja odgovornosti niti glede višine prisojene odškodnine. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, je zato pritožbeno sodišče upoštevalo za osnovo presoje pravilnosti uporabe materialnega prava. Ob upoštevanju okoliščin, v katerih se je tožnik poškodoval, pritožbeno sodišče v celoti soglaša s porazdelitvijo odškodninske odgovornosti med obe pravdni stranki. Starost ml. tožnika, okoliščina, da so otroci pred tožnikovo poškodbo negodovali nad prelahko progo (kar kaže na predvidljivost možnega škodnega ravnanja) in dejstvo, da je večje število otrok daljši čas vozilo izven označene proge na smučišču, so sodišču prve stopnje, ob upoštevanju določbe 2. odst. 192.
čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), narekovale odločitev, da je tožena stranka v večjem deležu odgovorna za tožniku nastalo škodo. Tudi pri presoji pravilnosti odločitve o višini prisojene odškodnine je pritožbeno sodišče preizkušalo le materialnopravno pravilnost odločitve. Ob obravnavi te pritožbe, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati vsebine prejšnje pritožbe, saj je vsako pravno sredstvo samostojno. Glede na posledice, ki jih je tožnik trpel, je sodišče prve stopnje za vse uveljavljane vrste škode tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino, ki je v skladu z določbo 200.
čl. ZOR in tudi z obstoječo sodno prakso za podobne škodne posledice. Pri odškodnini za telesne bolečine je sodišče prve stopnje utemeljno upoštevalo tudi številne nevšečnosti, ki jih je moral prestajati tožnik in dejstvo, da bodo bolečine trajale tudi v bodoče (203. čl. ZOR). Prav tako je odškodnina za ugotovljeni strah pravična. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri slednji je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da bodo ugotovljena prikrajšanja vplivala na tožnikovo izbiro poklica in dela ter vplivala na njegovo športno udejstvovanje kar, ob upoštevanju njegove starosti, opravičuje odškodnino v prisojeni višini.
Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno tudi pri prisoji odškodnine za gmotno škodo (1. odst. 189. čl. ZOR). Tožena stranka v pritožbi uveljavlja novo dejstvo namreč, da je del odškodnine tožniku že plačala. Tega dejstva pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker v njeno utemeljitev, v nasprotju z določbo 1. odst. 352. čl. ZPP, ni ponudila nobenega dokaza. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev glede stroškov. Temelji na pravilnem upoštevanju določbe 2. odst. 154. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus morebitnega obstoja katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354.
čl. ZPP, na obstoj katerih mora paziti tudi po uradni dolžnosti. Po ugotovitvi, da tudi nobena od teh kršitev ni bila storjena je, na podlagi 368. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdilo. Tožena stranka bo morala sama trpeti tudi pritožbene stroške. Izrek o tem je obsežen v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, temelji pa na določbi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP in je posledica dejstva, da tožena stranka s pritožbo ni uspela.