Court dismisses appeal confirming contract creates binding obligations for telephone bill payment.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court rejected the defendant's appeal, upholding the first-instance judgment that ordered payment of telephone connection and call charges. The defendant argued they had moved out in July 1996 and ceased using the service, but failed to provide any evidence to support this claim. The court ruled that the contractual relationship established by the subscription agreement remains valid and binding, creating enforceable obligations regardless of the defendant's alleged non-use.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 148. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke, ki jih je treba izpolniti tudi če stranka dejansko ne uporablja storitev.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi, opr.št. I 1209/96 z dne 7.1.1997 v celoti v veljavi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 9.000,00 SIT pravdnih stroškov. Odločitev se nanaša na plačilo zneska 85.379,89 SIT, kar predstavlja stroške telefonskega priključka in pogovorov. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Navaja, da se je iz stanovanja izselil 1. julija 1996 in telefonskih storitev od takrat ni uporabljal. Na tem naslovu živi R. U., njegov brat. V juliju 1996 je obvestil Telekom o tem, da živi v stanovanju njegov brat.
Prosi, d se obremeni njega. Pritožba ni utemeljena. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se nanaša na plačilo priljučitve telefonskega priključka, na plačilo telefonske naročnine ter telefonske pogovore po števcu, za obdobje od meseca junija do meseca septembra 1996. Toženec je že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem zatrjeval, da telefonskih storitev v tem obdobju ni uporabljal, ker se je iz stanovanja izselil. Svojih trditev ni z ničemer dokazal. Tudi če bi toženec predložil dokaze za svoje trditve, je odločilno dejstvo sklenitev naročniškega razmerja med tožečo stranko in toženo stranko.
Sklenitev naročniškega razmerja med pravdnima strankama izhaja iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, predvsem pa iz pogodbe št. 9/28-779/96. Višina zneska ni sporna, tako da je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da mora toženec plačati dolžni znesek. Njegova obveznost torej temelji na pogodbi, pogodba pa ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke (1. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ štev. 29/78 s spremembami in odpolnitvami). Toženec je tako dolžan izpolniti obveznosti, ki izhajajo iz pogodbenega razmerja.
O tem, da se znesek stornira ali prenese na brata, pa sodišče ne more odločati. Razpolaganje s terjatvijo je namreč stvar tožeče stranke. Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje, kajti preizkus sodbe po uradni dolžnosti je tudi pokazal, da ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb postopka (člen 368 ZPP). Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498. ZPP/99.