Appeal dismissed because first-instance judgment lacked specific enforceable order regarding tree cutting in shared orchard.

Pritožba toženih strank z dne 24.5.1999 ter dopolnitev pritožbe z dne 14.7.1999 se zavržeta.

[JEDRO]

Prvi del izreka, ko sodišče "nalaga tožencema opustitev vsakršnega poseganja v solastninsko pravico, ki jo ima tožnica na nepremičninah parcelna št. 126/2 in parcelna št. 125/1", je presplošen, da bi bil določen in torej izvršljiv, zaradi česar ne more nadomestiti manjkajoče konkretne prepovedi "opustitve kakršnegakoli sekanja dreves v sadovnjaku, ki je v solasti tožnice ali obrezovanja žive meje okrog sadovnjaka v delu, ki meji na parcelo št. 26/1", zaradi česara ga pritožbeno sodišče ne more obravnavati, pa čeprav se toženca pritožujeta ravno proti temu delu. Manjkajoča odločitev, glede katere tožeča stranka ni (pravočasno) predlagala dopolnitve, je torej v korist tožencema, zato nimata pravnega interesa po pritožbi proti njej, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencema, da morata opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico, ki jo ima tožnica M.J. na nepremičninah parcelna št. 126/2 in parcelna št. 125/2, vpisani v vložni št. 385 k.o., še posebej pa sta dolžna opustiti kakršnokoli sekanje dreves v sadovnjaku, ki je v solasti tožnice ali obrezovanje žive meje okrog sadovnjaka v delu, ki meji na parcelo 853/2, javno dobro, v roku 15 dni. V preostalem delu (kjer živa meja meji na parcelo št. 127, vložna št. 16 k.o. pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki 83.525,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudimi obrestmi. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožujeta toženca iz pritožbenih razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava, pri čemer predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe, če pa za to obstoji možnost, tudi njeno spremembo. Opozarjata, da skica, ki jo je izdelalo sodišče ob ogledu na kraju samem, ni pravilna. Predmet spora je namreč obrezovanje dreves in grmovja, ki raste ob javni poti na parcelni št. 126/1 in vodi do stanovanjske hiše tožencev, vendar ta drevesa in to grmovje stojijo prav tako na parcelni št. 126/1, ki je last Občine, prej Kamnik, sedaj Komenda.

Tožnica je del parcele, ki je last občine, samovoljno zagradila z zičnato ograjo in ob njej zasadila grmovje. In ravno na tej parceli stojijo nesrečna sadna drevesa, katerih veje sta tožnika odstranila. Tožnica za takšen zahtevek, kakršnega uveljavlja, ni legitimirana. Toženca sta se glede na opisano stanje sicer zavedala, da bi morala svojo zahtevo postaviti proti takratni Občini Kamnik, glede na to pa, da si je tožnica samovoljno prisvojila občinsko zemljišče in na njem zasadila drevesa in grmovje, naj ga tudi primerno vzdržuje.

Tožnica je na pritožbo polemično odgovorila, pri čemer pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe. Že po izteku pritožbenega roka, pa sta toženca sodišču poslala še dopolnitev pritožbe. Pritožba ni dovoljena. Kot opozarjata tudi toženca v svoji pritožbi, ostaja predmet spora (po zavrnitvi dela tožbenega zahtevka) "obrezovanje dreves in grmovja, ki raste ob javni poti na parcelni št. 126/1 in vodi do stanovanjske hiše tožencev". Edino proti temu, da sta toženca dolžna tožnico prenehati vznemirjati ravno pri obrezovanju tistih dreves in grmovja, sicer rastočih na tožničinih parcelnih št. 126/2 in 125/1, ob meji z javno potjo 126/1, se toženca pritožujeta, ne pa proti tisti odločitvi, ki se tudi tiče prepovedi sekanja dreves oziroma obrezovanja žive meje v tožničinem sadovnjaku v delu, ki meji na parcelo 853/2, seznam, javno dobro.

Ob presojanju pritožbenih navedb toženih strank pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče glede prenehanja vznemirjanja na tistem delu tožničinega sadovnjaka, proti kateremu se toženca pritožujeta, sploh ni odločilo. Prepoved sekanja dreves, rastočih ob javni poti parcelna št. 26/1, pod upravo Občine Kamnik, v izreku sodbe ni vsebovana, čeprav obravnavana v razlogih sodbe. Ker pa je sodna odločitev izražena v izreku, ki zato postane tudi (edini) pravnomočen, pri čemer pravilnost izreka, torej odločitve, sodišče na podlagi dane obrazložitve zgolj presoja, dejstvo, da sodišče v nadaljevanju sodbe obrazloži prepoved vznemirjanja z sekanjem dreves ob javni poti parcelna št. 26/1, ne more nadomestiti manjkajoče odločitve.

Očitno je prvostopno sodišče potem, ko je del tožbenega zahtevka zavrnilo, pri čemer je tudi krajevno določilo zavrnjeni del (kjer živa meja meji na parcelo 127 vložna št. 16 k. o.), posledično nameravalo krajevno določiti tudi tisti preostali del tožničine parcele, na kateri je vznemirjanje prepovedalo, kar je tudi storilo za tisti del, ki meji na parcelo 853/2, seznam, javno dobro, pri tem pa v izreku pozabilo na prepoved vznemirjanja na tistem (bistvenem) delu ob javni poti 26/1, proti kateremu se toženca pritožujeta. Tako se izkaže, da je prvi del izreka, ko sodišče "nalaga tožencema opustitev vsakršnega poseganja v solastninsko pravico, ki jo ima tožnica na nepremičninah parcelna št. 126/2 in parcelna št. 125/1", presplošen, da bi bil določen in torej izvršljiv, zaradi česar ne more nadomestiti manjkajoče konkretne prepovedi "opustitve kakršnegakoli sekanja dreves v sadovnjaku, ki je v solasti tožnice ali obrezovanja žive meje okrog sadovnjaka v delu, ki meji na parcelo št. 26/1", zaradi česar ga pritožbeno sodišče ne more obravnavati, pa čeprav se toženca pritožujeta ravno proti temu delu.

Manjkajoča odločitev, glede katere tožeča stranka ni (pravočasno) predlagala dopolnitve, je torej v korist tožencema, zato nimata pravnega interesa po pritožbi proti njej, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (čl. 367 ZPP/77 v zvezi z 3. odst. 358. čl. ZPP/77).