Supreme Court dismisses review because State Attorney General lacks standing to represent the Farming Fund after new law.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po določilu 2. člena ZSKZ gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje. Sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun. Po določilu 6. člena ZSKZ sklad vodi in zastopa direktor sklada. Republika Slovenija prek svoje vlade in ministrstev sicer nadzira delo sklada in usmerja njegovo delo (4. člen ter prvi in drugi odstavek 9. člena ZSKZ), ne more pa delovati namesto sklada.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije od sprejema ZDPra ni več zakoniti zastopnik sklada.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je pod prvič razsodilo, da je tožnik lastnik parcele št. 582/47, ki je vpisana v vl. št. 73 k.o... in drugotoženi stranki naložilo, da mora izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere se bo tožnik vpisal v zemljiški knjigi kot lastnik parcele. Pod drugič je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki. Pod tretjič je odločalo o stroških in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 19.125,00 tolarjev prvotoženi stranki, drugotoženi stranki pa povrnitev 53.008,50 tolarjev tožniku.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi drugotožene stranke in razveljavilo del 1. točke izreka prve sodbe, ki je tožnika razglasil za lastnika parcele št. 582/47, vpisane v vl. št. 73 k.o..., ker je prvostopenjsko sodišče s tem delom izreka prekoračilo tožbeni zahtevek. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je za drugotoženo stranko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov vložilo revizijo in na koncu kot podpis zapisalo Republika Slovenija. Uveljavlja revizijska razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga spremembo sodb ter zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta zmotno uporabili določilo 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), ki pride v poštev za odločitev o sporu med dvema domnevnima lastnikoma, in poudarja, da je postala sporna parcela last Republike Slovenije na podlagi zakona in sicer določila 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, Ur. list RS, št. 10/93 do 23/96). Po mnenju revizije je lastnica Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pa opravlja le funkcijo gospodarjenja in ni pasivno legitimiran, ker ni lastnik. Poleg tega je tožnikov zahtevek obligacijske narave in ker je tožnik sklenil kupno pogodbo z I. C., je v obligacijskem razmerju lahko samo z njim. Do drugotožene stranke kot tretje osebe ni v nobenem razmerju in zato ne more uveljavljati ustne pogodbe, ki jo je sklenil z I. C.. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije še navaja, da je sodišče druge stopnje razveljavilo ugotovitveni del prve sodbe in obenem potrdilo dajatveni del, zaradi česar mu očita bistveno kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Tudi z odločitvijo o povrnitvi pravdnih stroškov se ne strinja.

Revizija ni dovoljena.

Po določilu 389. in 392. člena ZPP mora revizijsko sodišče paziti, če je revizija pravočasna, popolna in dovoljena. Kdaj revizija ni dovoljena, je določeno v drugem odstavku 389. člena ZPP, kjer je naveden tudi primer, ko revizijo vloži kdo, ki nima te pravice.

V danem primeru je tožnik v tožbi dne 25.10.1996 jasno navedel, da toži Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Ljubljana, Dunajska 22 na ugotovitev lastninske pravice (VSP

692.312,00 SIT) in sodišče prve stopnje je to pravdo, ki je bila vodena pod opr. št. P 86/96 na glavni obravnavi dne 19.11.1996 združilo s pravdo pod opr. št. P 10/93, ki je postala vodilna.

V času vložitve tožbe in vse do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku in vročitve sodbe sodišča druge stopnje dne 24.10.1997 je veljal Zakon o javnem pravobranilstvu (Ur.l. SRS, št. 19/76 do RS, št. 5/91 in 82/94), ki je urejal funkcijo in položaj javnega pravobranilstva in je ta organ med drugim pooblaščal tudi za zastopanje družbenopolitičnih skupnosti, njenih organov in skladov, ki so pravne osebe, pred sodišči. Iz tega izhaja, da je bilo Javno pravobranilstvo Republike Slovenije predvideno za zastopanje drugotožene stranke pred sodišči. Toda 10.4.1997 je bil v Uradnem listu RS, št. 20/97 objavljen Zakon o državnem pravobranilstvu (ZDPra), ki je začel veljati petnajsti dan po objavi v uradnem listu, torej dne 25.4.1997. Po tem zakonu je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije samostojen državni organ, ki (poleg ostalih nalog) pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe (1. in 9. člen ZDPra). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po določilih Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Ur. list RS, št. 71/94 in 47/97) ni državni organ, niti upravna organizacija v sestavi, marveč je pravna oseba, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, in ga zastopa direktor (3. in 6. člen ZSKZ).

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po določilu 2. člena ZSKZ gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje. Sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun. Po določilu 6. člena ZSKZ sklad vodi in zastopa direktor sklada. Republika Slovenija prek svoje vlade in ministrstev sicer nadzira delo sklada in usmerja njegovo delo (4. člen ter prvi in drugi odstavek 9. člena ZSKZ), ne more pa delovati namesto sklada.

Ker torej Državno pravobranilstvo Republike Slovenije od sprejema ZDPra ni več zakoniti zastopnik drugotožene stranke, ne more zastopati drugotožene stranke in nima pravice do revizije. To pravico ima (razen v postopkih za denacionalizacijo) le direktor Sklada, ali pa tisti, ki ga direktor pooblasti za zastopanje pred sodišči in ta lahko sprejme pooblastilo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v izreku o zavrženju izrednega pravnega sredstva (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).