Appeal partially allowed; interest claims upheld where not contested, rejected where evidence missing.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v 2. odstavku izreka deloma spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi, naveden v prvem odstavku izreka prvostopne sodbe, v 1. točki izreka v veljavi še glede plačila 650.900,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.1997 dalje do plačila, v 3. točki izreka pa še za izvršilne stroške v znesku 21.480,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1997 dalje do plačila, - v 3. odstavku izreka v celoti spremeni tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 178.533,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1998 dalje do plačila, v 8 dneh. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka v nespremenjenem delu potrdi. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 47.775,00 SIT v 8 dneh.

[JEDRO]

Tožena stranka nekaterim obračunom obresti sploh ni ugovarjala, iz njih pa izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, enemu od obračunov pa je ugovarjala le deloma, zato ni razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo celotnega obračuna. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu sodbo prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki več računov za različno blago v skupnem znesku 2.063.561,50 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti za 50.122,10 SIT izvršilnih stroškov (1. odstavek izreka sodbe). V preostalem delu (torej za obresti v skupnem znesku 678.354,53 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje in za izvršilne stroške v višini 21.480,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi dalje) je sklep o izvršni razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka sodbe).

Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti za 124.973,10 SIT, tožeči pa, da mora toženi povrniti za 28.654,60 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odstavek izreka sodbe). Zoper sodbo se je tožeča stranka glede v 2. in 3. odstavku izreka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je deloma utemeljena. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala najprej plačilo glavnice po večih računih v skupnem znesku 2.063.561,50 SIT. Med strankama ni bilo sporno, da teh računov tožena stranka ni plačala (zato je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na njihovo plačilo v celoti uspela), pri čemer niso bili sporni niti datumi njihove zapadlosti. Zaradi zamude pri plačilu teh računov je tožeča stranka obračunala zamudne obresti od (nespornih) datumov zapadlosti do 30.6.1997. Njen obračun teh obresti je znašal 514.156,80 SIT.

Temu obračunu je tožena stranka ugovarjala, da ga ne more preveriti, ker ne ve, katere obrestne mere je tožeča stranka uporabila in pri tem trdila, da so bile uporabljene obrestne mere previsoke. Po njenem izračunu, ki ga je sodišču prve stopnje predložila na naroku za glavno obravnavo dne 11.11.1998, naj bi pravilen obračun teh zamudnih obresti znašal 507.788,21 SIT. Pritožbeno sodišče je tako pri presoji teh listin ugotovilo, da zamudne obresti od vtoževane glavnične terjatve nesporno znašajo vsaj toliko, kot je izračunala tožena stranka.

Zato je glede tega dela tožbenega zahtevka pritožbi ugodilo in tožeči stranki prisodilo za 507.788,21 SIT zamudnih obresti. Pri tem glede na odgovor tožene stranke na pritožbo pripominja, da ne gre za prepovedano obrestno obrestovanje, ko tožeča stranka od neplačane glavnice zahteva obresti tudi od 1.7.1997 dalje, poleg tega pa od vložitve tožbe dalje zahteva tudi obresti od obračunanih obresti. Obrestne obresti namreč tožeča stranka po določbi 2. odst. 279. člena ZOR od vložitve zahtevka na njihovo plačilo dalje lahko zahteva.

Tožbenemu zahtevku za plačilo obračunanih zamudnih obresti po obračunih št. 72303754 v znesku 74.624,80 SIT, št. 72300995 v znesku 41.443,80 SIT, št. 72302012 v znesku 5.455,54 SIT, št. 72301544 v znesku 12.240,24 SIT in št. 72301745 v znesku 9.348,74 SIT tožena stranka sploh ni oporekala, iz listin v spisu pa so razvidni vsi podatki, po katerih je tožbeni zahtevek v tem obsegu utemeljen. Obratna ocena prvostopnega sodišča, da utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka ni izkazana, zato ni pravilna. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. točke 373.

člena ZPP/77 iz navedenih razlogov v opisanem obsegu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Pač pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena glede tožbenega zahtevka po obračunih obresti št. 73203875 v znesku 4.874,30 SIT in št. 73200822 v znesku 16.210,90 SIT. Glede njiju je tožena stranka ugovarjala, da ju tožeča stranka ni predložila, kar drži. Zato je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče po določbi 368. člena ZPP/77 neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom s sorazmerno velikim delom uspela, zaradi ostalega dela pa v pravdi niso nastali posebni stroški. Zato je sodišče druge stopnje po določbi 3. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 166. člena ZPP/77 odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki vse njene izvršilne in pravdne stroške. Glede odmere izvršilnih stroškov in nadaljnjih pravdnih stroškov na prvi stopnji je ostalo pri odmeri, ki jo je napravilo že sodišče prve stopnje, do spremembe pa je prišlo samo glede deleža stroškov, ki so bili prej prisojeni tožeči stranki v obsegu 70%, sedaj pa v celoti.

Pritožbene stroške pa je pritožbeno sodišče tudi prisodilo tožeči stranki v celoti, a le od tiste vrednosti spora, glede katere je tekel pritožbeni postopek, torej glede kapitaliziranih obresti. Od tega dela zahtevka pa so stroški za takso za pritožbo odmerjeni na 15.000,00 SIT (1000 točk po vrednosti 15,00 SIT po Taksni tarifi), za nagrado pooblaščenki za sestavo pritožbe pa 32.775,00 SIT (375 točk po 87,40 SIT po Odvetniški tarifi). Tožeči stranki pa ne gredo zahtevani stroški za odgovor na odgovor na pritožbo, ker za pravdo niso potrebni (1. odst. 155.

člena ZPP/77). Iz izreka in obrazložitve sodbe prve stopnje ni videti, da bi prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti od prisojenih izvršilnih stroškov. O njih očitno sploh ni odločilo, kar pa ne more biti predmet pritožbe, ki je pritožbeno sodišče glede tega zato ni obravnavalo.