Court dismisses appeal in upholds conviction for grand larceny committed by a repeat offender.

Pritožba obtoženega Z. M. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi Z. M. je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Ne glede na dejstvo, da je priča V.Ž. obtožencu sama izročila denar, gre vendarle za odvzem tujega denarja, kar predstavlja zakoniti znak kaznivega dejanja tatvine. Sam način tega odvzema oziroma konkretno zvabljenje V.Ž. na samoten kraj in večkratna zahteva po izročitvi denarja, za katerega je obtoženi dobro vedel, da ga V.Ž. ima v denarnici, presega običajne metode in načine, ki jih storilci uporabljajo pri izvrševanju kaznivih dejanj tatvine. Posebno predvsem način se kaže v tem, da se je obtoženec "potrudil", da je dejanje storil na takem kraju (temačen hodnik) in v takšnem trenutku, ko mladoletna V.Ž. ni mogla pričakovati tuje pomoči, sama pa setudi ni mogla uspešno upreti fizično močnejšemu obtožencu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi Z. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena Kazenskega zakonika. Izrečana mu je bila kazen sedmih mesecev zapora, v katero se mu je vštel čas, prebit v priporu od 18. 5. 1999 od 23. ure dalje, odločeno pa je še bilo, da je dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka v višini 2.700,00 SIT in na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo, v izreku pod točko II, je bila po določilu člena 357 točka 1 Zakona o kazenskem postopku proti istemu obtožencu zavrnjena obtožba zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in odločeno, da za ta del kazenskega postopka stroški obremenjujejo proračun.

Proti tej sodbi se je pravočasno pritožil obtoženi Z. M. po svojem zagovorniku zaradi kršitve kazenskega zakona in glede odločitve o kazni. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti storitve kaznivega dejanja velike tatvine. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da je prvostopno sodišče iz razlogov, ki so obširno navedeni in obrazloženi v izpodbijani sodbi, utemeljeno ocenilo izpovedbo priče - oškodovanca A.

G. za neverodostojno ter na drugi strani sprejelo zanesljivo izpovedbo priče V. Ž., ki v celoti utemeljuje obsodilni del sodbe. Njena izpovedba se namreč glede bistvenih okoliščin, ki se nanašajo na kraj in način storitve kaznivega dejanja, v celoti ujema s tem, kar je povedala že v preiskavi, potrjujeta pa jo tudi izjava oškodovanca G. iz preiskave ter izjava priče D. K.. Ne glede na dejstvo, da je V. Ž. obtožencu sama izročila denar, gre vendarle za odvzem tujega denarja,.kar predstavlja zakoniti znak kaznivega dejanja tatvine. Sam način tega odvzema oziroma konkretno zvabljenje Ž. na samoten kraj in večkratna zahteva po izročitvi denarja, za katerega je obtoženi dobro vedel, da ga Ž. ima v denarnici, presega običajne metode in načine, ki jih storilci uporabljajo pri izvrševanju kaznivih dejanj tatvine.

Posebno predrzen način se kaže v tem, da se je obtoženec "potrudil", da je dejanje storil na takem kraju (temačen hodnik Š. servisa) in v takšnem trenutku, ko mladoletna V. Ž. ni mogla pričakovati tuje pomoči, sama pa se tudi ni mogla uspešno upreti fizično močnejšemu obtožencu. Iz povedanega izhaja, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje ustrezno pravno opredeljeno,vsi zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine, storjene na posebno pridrzen način, pa so tudi ustrezno povzeti v krivdorek sodbe. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da obtožencu očitano kaznivo dejanje ni družbeno nevarno.

Ne gre prezreti dejstva, da gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje in zato želja oškodovanca, da ne bi prišlo do kaznovanja obtoženca na odločanje o kazni oziroma na sam kazenski pregon ne more in ne sme imeti nobenega vpliva. Glede na vse obrazloženo pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, in je zato bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Zaradi izrecnega pritožbenega izpodbijanja sodbe tudi v odločbi o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje ocenilo primernost izrečene kazni ter zaključilo, da je odmerjena v skladu s podanimi okoliščinami in zato povsem primerna, zaradi česar ni potrebe po njenem spreminjanju v obtoženčevo korist.

Poudariti pa je potrebno, da ne drži podatek, da bi bil obtoženi kot polnoletnik še nekaznovan (kar mu je sodišče prve stopnje štelo kot olajševalno okoliščino), saj je bilo tekom postopka kot nesporno ugotovljeno, da je bil obdolženi že leta 1998 v R. H. pravnomočno obsojen na kazen zapora. Pri odločanju o pritožbi tudi niso bile ugotovljene kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti v skladu s 383. čl. ZKP. Zaradi zavrnitve pritožbe mora obtoženi Z.M. plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena z upoštevanjem zapletenosti in trajanja pritožbenega postopka, pa tudi pridobitnih sposobnosti obtoženca, ugotovljenih na prvi stopnji, ki so takšne, da bo ta strošek kazenskega postopka, tudi z zaslužkom od priložnostnih del, zmogel plačati.