Appeal granted; retrial ordered due to insufficient evidence on traffic accident reconstruction and liability.

Pritožbi obdolženega M. Ž. po zagovorniku se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Šele na podlagi rekonstrukcije prometne nesreče bo mogoče ugotoviti, kateri udeleženec (obdolženi, oškodovanka) je odgovoren zanjo oz. katere kršitve določb Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) je obdolžencu sploh mogoče očitati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi M. Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca in petnajst dni zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je še bilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 132.252,00 SIT in na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženi M. Ž. po svojem zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, oziroma sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Pritožba je utemeljena. Tudi po presoji sodišča druge stopnje ima pritožnik prav v tistem delu svojih zatrjevanj, s katerimi izpodbija pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Pri obrazložitvi vzroka za nastanek prometne nesreče se je namreč sodišče prve stopnje v celoti oprlo na izvedensko mnenje cestnoprometne stroke ing.

V., iz katerega izhaja, da je voznica B. pred mestom trčenja prehitevala traktor, ga prehitela, po prehitevanju pa zapeljala nazaj na desni vozni pas, peljala nekaj časa ob sredinski črti, okrog 19 metrov pred odcepom stranske ceste na levi strani (dovoz k oškodovankini hiši št. A. v. ..) pa pričela z zavijanjem v levo in zaviranjem. Ko je njeno vozilo z levim prednjim delom prešlo sredino ceste za okrog 0,6 metra, je obdolženi, ki je za vozilom oškodovanke prehiteval traktor in zato svojo vožnjo zaradi namere prehiteti tudi oškodovankino vozilo še pospešil, začel močno zavirati, vendar kljub temu nesreče ni mogel preprečiti in je zato s svojim desnim prednjim vogalom trčil v levi zadnji vogal vozila oškodovanke.

Obdolženi je ves čas kazenskega postopka zahteval, da sodišče prve stopnje opravi rekonstrukcijo prometne nesreče, saj po izvedencu opisani način vožnje oškodovanke v celoti nasprotuje načinu vožnje, kot ga je opisala V. B.. Ta je namreč že v preiskovalnih dejanjih in tudi kasneje, na glavni obravnavi povedala, da se je iz P. peljala proti domu, na koncu A. v. pa je pred mostom vklopila levi smerokaz in na začetku žive meje pri hiši A. v. št. .. zapeljala na levi vozni pas. Pred njo je vozil traktor, ki pa je zato, ker je s svojim vozilom zapeljala na levo, nekaj časa vozil vzporedno z njo.

Zaradi namere zapeljati z vozilom v levo - na dovoz k hiši A. v. .., je pričela vozilo ustavljati in tako dejansko tudi obstala na levem voznem pasu. Ko je začela zavijati proti domu, pa je obdolženi trčil vanjo. Opisani način vožnje (po levem voznem pasu) potrjuje tudi izpovedba priče M. B.. Oškodovanka je sicer ugovarjala ugotovitvam izvedenca glede opisa načina njene vožnje, vendar je le-ta v svojem mnenju zapisal, da so njene trditve glede na ugotovljeno majhno hitrost njenega vozila nelogične, hkrati pa je še zapisal, da zaradi tega, ker vozilo oškodovanke pred mestom trčenja ni bilo zavirano na takšen način, da bi kolesa pustila zavorne sledi, ni mogoče izračunati hitrosti, s katero se je vozilo gibalo, ko je voznica pričela zavirati, in da zato na grafični način tudi ni mogoče natančno določiti področja, kjer je oškodovanka pričela z zavijanjem v levo.

Taka obrazložitev izvedenca pa ob upoštevanju oškodovankine verzije poteka dogodkov vzbuja dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in utemeljuje zahtevo obdolženca po rekonstrukciji dogodka. Le na tak način bi namreč bilo mogoče preveriti tako način vožnje oškodovanke kot obdolženca (ob upoštevanju dolžine odseka ceste in zmožnosti napraviti zatrjevani manever z vozilom) in iz tega zaključiti, kdo je povzročil obravnavano nesrečo. Če bi se namreč potrdila oškodovankina verzija poteka vožnje, bi se obdolženčev pritožbeni očitek o tem, da je bila njena vožnja nepravilna in nevarna in da je oškodovanka izključna povzročiteljica prometne nesreče prav lahko izkazal za utemeljenega.

Zavijanje v levo, kot ga je opisala oškodovanka, namreč predstavlja kršitev iz II. odstavka 49. člena ZTVCP, ker je oškodovanka zavijala v levo iz levega, namesto pravilno z desnega voznega pasa. Obdolžencu bi tako bilo mogoče očitati le vožnjo na prekratni varnostni razdalji, nikakor pa ne kršitve iz II. odstavka 59. člena ZTVCP, kot je to navedeno v krivdoreku sodbe. Zaradi povedanega je bilo potrebno pritožbi obdolženca ugoditi in odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazanih smereh in potem o zadevi, z upoštevanjem tega, kar bo ugotovljeno s pomočjo rekonstrukcije prometne nesreče, ponovno odločiti.

Šele takšen postopek bo namreč lahko služil kot trdna osnova pri odločitvi o odgovornosti oziroma neodgovornosti obdolženca za nastalo nesrečo.