Fraud conviction upheld; post-conduct behavior insufficient to prove fraudulent intent at contract formation.

Pritožba okrožne državne tožilke se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Goljufivi namen pri sklenitvi pravnega posla je sicer mogoče dokazovati s storilčevim ravnanjem po sklenitvi takšnega posla, vendar mora iz takšnega ravnanja jasno izhajati goljufivi namen, v nasprotnem je pravilna oprostilna sodba.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika. Zato so stroški kazenskega postopka obremenili proračun. Oškodovana D. in V. D. pa sta bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.Predlagala je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s pritožnico meni sodišče druge stopnje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ob preverjanju pravilnosti dokazne ocene je tudi sodišče druge stopnje ugotovilo, da obdolžencu goljufivega namena ob nakupu lokala ni mogoče dokazati. Nanj pa tudi ni mogoče sklepati iz njegovih ravnanj, ki so opisana v pritožbi. Najetje posojila za dokončanje lokala in za poslovanje v njem, pa tudi predhodna pribava različnih soglasij za poslovanje, pač ne kažejo na goljufivi namen. Najetje sosednjega lokala ob lastnem pa potrjuje zagovor, da kupljenega lokala zaradi lastniškega spora ni mogel niti dokončati niti uporabljati. Končno tudi obe posojili (upnika D.

R. in F. V.) ne potrjujeta goljufivega namena. Sklicevanje na obdolženčevo nepoštenost, ker da zaradi težav z lastništvom ni zahteval razveljavitve kupoprodajne pogodbe in vrnitve akontacije, bi veljalo tudi za oškodovanca, ki sta vedela za te težave, pa sta tak lokal vseeno prodala. Tako tudi z obdolženčeve pasivnosti glede razveljavitve pogodbe ni mogoče sklepati na goljufivi namen ob nakupu lokala. Za zastavo tega lokala ob najemu posojila pri D. R. ni bilo prav nobene pravne ovire, kakor tudi ne za kasnejšo prodajo temu upniku. Sodišče druge stopnje opozarja, da je do prodaje prišlo dobro leto po nakupu lokala in zaradi obdolženčevih finančnih težav.

Zato tudi s tem poslom goljufivega namena ni mogoče dokazati. Vsekakor drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da vsaka neizpolnitev pogodbene obveznosti še ne pomeni goljufivega namena ob njenem nastanku. Ta namen je sicer mogoče dokazovati tudi s storilčevim ravnanjem po sklenjenem poslu in po neizpolnjevanju prevzetih obveznosti. Vendar pritožbene navedbe ne dajejo podlage za takšno dokazovanje. Zato jim ni bilo slediti. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi zavrnitve pritožbe je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.