Court allows appeal for breach of duty to sell, ordering new trial on damages calculation.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Škoda zaradi kršitve dolžnosti sklenitve pogodbe za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu je lahko razlika med najemnino, ki jo je upravičenec moral plačevati kot najemnik v času od nastopa kontrahirne dolžnosti do dejanske sklenitve pogodbe, ter stroški, ki bi jih imel, če bi bil v tem času že lastnik stanovanja. Škoda je zmanjšana s koristjo, ki jo je imel upravičenec od tega, da je z denarjem v višini kupnine v vmesnem času lahko razpolagal. Ni pravne podlage za in je v nasprotju z načelom denarnega nominalizma preračunavanje tolarskega zneska kupnine v protivrednost v nemških markah.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico v znesku 184,452,88 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska najemnine od njegove zapadlosti dalje ter stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je nadalje tožeči stranki naložilo, naj toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 69.046,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se je pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da se strinja, da ji je škoda nastala, ker tožena stranka ni pravočasno izpolnila svoje kontrahirne dolžnosti. Podani so vsi elementi odškodninske obveznosti. Škoda je v seštevku najemnin po zapadlosti obveznosti tožene stranke. Vendar sodišče ni upoštevalo, da poleg glavnice škodo predstavljajo tudi zakonite zamudne obresti od plačila posameznega zneska najemnine do izdaje sodbe. Tožeča stranka s svojim ravnanjem ni mogla preprečiti nastanka škode, saj ni imela prihrankov in je zato tudi morala najeti kredit.

Sodišče tega v sodbi ni ugotovilo, čeprav je to v postopku razčiščevalo. Ni utemeljeno preračunavanje vrednosti kupnine v DEM. Dejanski strošek za nakup stanovanja je bil za tožečo stranko znesek 1.113.910,00 SIT in ne 901.258,00 SIT. Tožeča stranka ni dolžna trpeti padca vrednosti denarja, saj je tako stanje povzročila tožena stranka. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi določbe 183. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l.

SFRJ, št. 29/78 - 57/89) mora tisti, ki je po zakonu dolžan skleniti neko pogodbo, povrniti škodo, če je na zahtevo zaiteresirane osebe nemudoma ne sklene. Tožena stranka je bila na podlagi določb 1. in 5. odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I - 44/96) dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje. Ker tega ni storila, ko je tožeča stranka dne 18. 2. 1993 vložila zahtevek za odkup, temveč šele 24. 8. 1995, je tožeča stranka v tem obdobju morala za stanovanje plačevati najemnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kupnina v tolarjih, v času od dne, ko bi pogodba morala biti sklenjena, do dne, ko je bila sklenjena, ostala nespremenjena.

Nato pa je ocenilo spremenjeno vrednost kupnine v nemških markah ter zaključilo, da je tožeča stranka zaradi kasnejše sklenitve pogodbe plačala v protivrednosti nemških mark manjšo kupnino, kot bi jo bila plačala, če bi bila pogodba sklenjena v skladu s kontrahirno dolžnostjo tožene stranke. Ta razlika pa naj bi v korist tožeče stranke tudi presegala škodo zaradi plačevanja najemnine, ki je kot lastnica sicer ne bi plačevala. Za takšno preračunavanje kupnine iz tolarjev v protivrednost v nemških markah ni nobene pravne podlage - ne zakonske ne pogodbene.

Nasprotno, to je v nasprotju z načelom denarnega nominalizma. Plačilno sredstvo in merilo vrednosti v Republiki Sloveniji je slovenski tolar (Zakon o denarni enoti RS - ZDE, Ur. l. RS, št. 17/91-I). Namen zakonodajalca je bil, da se z določitvijo kupnine po vrednosti točke na 30. dan po vložitvi zahtevka, zavaruje upravičenca do odkupa stanovanj. Vrednost kupnine v tolarjih zato ni bila spremenjena. Tako korist tožeče stranke nikakor ni v tem, da je znesek kupnine kljub poteku časa ostal nespremenjen. Njena korist je lahko kvečjemu v tem, da je tudi sama, zaradi neizpolnitve vzajemne obveznosti s strani tožene stranke, še naprej razpolagala s svojim predmetom izpolnitve, to je z denarjem v znesku kupnine.

Pri tem bi v skladu z dolžnostjo zmanjšanja škode, le-tega morala vsaj deponirati v banki kot hranilno vlogo na vpogled. Ugotovitev odločilnih dejstev v zvezi s tem je sodišče druge stopnje sodišču prve stopnje že naložilo v svojem sklepu opr. št. II Cp 783/97, z dne 18.2.1998. Če pa tožeča stranka tega denarja sama ni imela, temveč trdi, da bi kupnino plačala s kreditom, bi bila njena korist zaradi kasnejše sklenitve pogodbe, da je lahko varčevala denar za odplačevanje anuitet. Predvsem pa sodišče prve stopnje še vedno ni ugotovilo vseh elementov odškodninske obveznosti.

Tako ni ugotovilo, ali res celoten znesek mesečne najemnine pomeni škodo. Škoda je namreč le tisto prikrajšanje, ki je v vzročni zvezi s kršitvijo kontrahirne dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa kljub napotku sodišča druge stopnje ni ugotovilo, koliko bi znašali stroški tožeče stranke v spornem obdobju, ko je plačevala najemnino, če bi bila že takrat lastnica stanovanja. Le ugotovljena razlika bi namreč lahko pomenila škodo. Glede na to, bo sodišče prve stopnje moralo v skladu z navodili sodišča druge stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti vsa odločilna dejstva ter nato ponovno odločiti o zahtevku.

Iz spisa je sicer razvidno, da je sodišče prve stopnje že izvedlo nekatere dokaze v zvezi z zgornjimi dejstvi, vendar pa jih v izpodbijani sodbi ni ocenilo. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče pridržalo za izdajo končne odločbe na podlagi določbe 3. odstavka 166. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l.

SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in Ur. l. RS, št. 55/92.