Appeal dismissed; mere questioning of post-delivery car events without new evidence fails to overturn first-instance findings.

Pritožba stranskega intervenienta se zavrže. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Zgolj s tem, da toženec predlaga, naj sodišče ugotovi, kaj se je z avtom dogajalo kasneje, ne more zbuditi dvoma v pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj ne navaja nobenih novih dejstev ali dokazov, s katerimi bi izkazoval, da je prišlo do spremembe identitet avta po izročitvi kupca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 19.300,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot jih priznavajo banke v kraju izpolnitve na vloge v DEM na vpogled, od 16. 2. 1995 do plačila. Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 397.374,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 47.033,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in pobotni ugovor tožene stranke.

Zoper tako sodbo sta se pritožila tožena stranka in stranski intervenient. Pritožba stranskega intervenienta je prepozna. Na podlagi določbe 1. odstavka 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ima intervenient pravico opravljati pravdna dejanja v rokih, ki veljajo za stranko, kateri se je pridružil. Izpodbijana sodba je bila toženi stranki vročena 9. 7. 1998, intervenient pa je pritožbo poslal priporočeno po pošti 9. 10. 1998, torej po izteku 15 dnevnega pritožbenega roka. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo zavrglo kot prepozno na podlagi določbe 367.

člena ZPP. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem ji je sodišče naložilo plačilo 19.300,00 DEM v tolarski protivrednosti in zoper izrek o stroških, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v dokaznem postopku tožnik predložil tudi strokovno mnenje pooblaščene organizacije z dne 17. 9. 1993. V tem času je bila lastnica avtomobila še N. N.. Tedaj so bila na vozilu opravljena večja popravila.

Iz mnenja izhaja, da je bilo vozilo razstavljeno na več delov, ki so bili uvoženi in ponovno sestavljeni. V skladu z veljavnimi predpisi je bilo potrebno opraviti tehnični pregled vozila, pri katerem se poleg njegove brezhibnosti ugotavlja tudi njegov izvor. Treba je bilo priložiti vso dokumentacijo, iz katere je bilo mogoče ugotoviti prenos lastništva posameznih delov, k so bili kasneje vgrajeni v vozilo. Očitno je, da vozilo tedaj ni bilo ukradeno. Leta 1994 je tožnik od toženca kupil vozilo, ki je bilo v začetku registrirano še na N. N., kasneje pa ga je tožnik registriral na svoje ime.

Prošnji je potrebno predložiti tudi dokazilo o izvoru i lastnini avtomobila, kar se dokazuje s prometnim dovoljenjem in drugimi dokumenti. Pooblaščena oseba je v okviru tehničnega pregleda, kjer se primarno ugotavlja tehnična brezhibnost vozila, dolžna primerjati tudi istovetnost podatkov - številk šasije in motorja, vtisnjenih na vozilu, s podatki v prometnem dovoljenju. Če se ugotovi neskladje, registracija ni mogoča. Glede na to bi bilo potrebno ugotoviti, kaj se je z vozilom dogajalo po opravljeni registraciji, t je po pridobitvi prometnega dovoljenja na ime tožnika pa do odvzema vozila na mejnem prehodu.

Tožnik je vozilo brez težav registriral na svoje ime in vsa dokumentacija kaže, da je bilo vozilo, kot tudi njegovi posamezni deli, pridobljeno na pravno veljaven način. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da pritožba neutemeljeno napada sodbo in žaljivo dvomi v poštenost tožnika. V bistvu sploh ne izpodbija dejanskega stanja in ne navaja nobenih pravno relevantnih okoliščin, temveč se zgolj sprašuje, kaj se je z avtom dogajalo po opravljeni registraciji ter opisuje formalni postopek registracije vozila. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi pravilno odločilo ter svojo odločitev obrazložilo. Na podlagi določbe 1. odstavka 508. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) prodajalec odgovarja kupcu, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen. Na podlagi določbe 1. odstavka 510. člena ZOR je pogodba razdrta po samem zakonu, če kdo kupcu stvar vzame, in je kupec upravičen do vrnitve kupnine v skladu z določbo 2. odstavka 132.

člena ZOR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil avto, reg. št. LJ U4-359, št. šasije WAUZZZ8AZLA002723, ki ga je tožnik kupil od toženca, tožniku zaplenjen dne 16. 2. 1995, ker je bil ukraden, in je njegova originalna številka šasije WAUZZZ89ZHA326299. Toženec v pritožbi vztraja, da je na podlagi listin v spisu (strokovnega mnenja pooblaščene organizacije z dne 17. 9. 1993 in potrdila o tehničnem pregledu) očitno, da avto pred izročitvijo tožniku ni bil ukraden. Vendar iz teh listin izhaja le, da je bil avto pregledan in je komisija na podlagi tega in pregleda tehnične dokumentacije ugotovila, da je avto sposoben za javni cestni promet.

Da ob pregledu ni bilo ugotovljeno, da je številka šasije pretolčena in avto ukraden, še ne pomeni, da tudi v resnici ni bil. Nasprotno, iz celotnega dokaznega postopka, posebej iz odredbe o zaplembi avta in sklepa sodišča v P... (A9 in A11) nedvomno izhaja, da je bil avto ukraden. Ko toženec predlaga, da bi bilo potrebno ugotoviti, kaj se j z avtom dogajalo kasneje, pa ne navaja nobenih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi sodišče druge stopnje podvomilo v pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in bi kazala, da je do spremembe identitete avta prišlo, potem ko je bil tožniku že izročen.

Kolikor je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da je tožnik avto karamboliral in sam nadomestil šasijo, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik poškodoval le vetrobransko steklo. Zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi določbe 1. odstavka 166. člena ZPP odloči sodišče druge stopnje tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi s pravnim sredstvom, če le-to zavrne.

Da tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, je odločilo, ker z odgovorom glede na stanje stvari ni prispevala k odločitvi o pritožbi, tako da ti stroški za pravdo niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP). Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.