Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cp 508/99 ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.508.99 AI generated

Third party driver's negligence does not reduce insurer's liability for insured's traffic violation.

Case Number VSL sodba II Cp 508/99
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the insurance company to pay damages to the injured party. The insured driver failed to exercise due care at an intersection, while an unknown third party attempted to overtake, causing the accident. The court held that the third party's actions did not break the causal chain or reduce the insurer's liability for the insured's negligence.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o zavarovanju v cestnem prometu; Odškodninska pravica. Dejanje tretjega ne zmanjšuje odgovornosti povzročitelja škode, če je ta kršil cestnoprometne predpise.

Keywords

AI generated
liability insurance traffic accident causal chain due care third party negligence insurance company appellate review
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Dejanje tretjega - neznanega voznika ne more imeti vpliva na odškodninsko obveznost povzročitelja škode do oškdovanca. Ne glede na to pa dejanje neznanega voznika, ki zgoj preusmeri pozornost povzročitelja, ne zmanjšuje njegove odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 54.454,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1995 dalje ter povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 98.824,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge ter predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, naj jo spremeni tako, da presežek nad 70 % tožbenega zahtevka zavrne s stroškovno posledico.

Pritožnik vnovič navaja, da je sodba o 100 % odgovornosti njenega zavarovanca neutemeljena in napačna. Zaradi manevra neznanega vozila je namreč nastopila povsem nepredvidena in nepričakovana situacija, v kateri zavarovanec tožene stranke trčenja ni uspel preprečiti. Pritožnik graja tudi obrestni del, saj so 70 % zahtevanega zneska pravočasno ponudili v plačilo, vendar tožeča stranka izpolnitve ni bila pripravljena sprejeti. Zaključek sodišča, da je tožena stranka prišla v zamudo, je zato napačen. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev in razloge prvega sodišča.

Povzemanje le-teh bi na tem mestu pomenilo le nepotrebno ponavljanje. Prvo sodišče je namreč natančno in pravilno obrazložilo, zakaj je zavarovanec tožene stranke v celoti povzročil nastalo škodo. Izključni pravno upoštevni razlog je bila njegova neprevidnost pri vožnji v križišče. Dejstvo, da je neznani voznik izsiljeval prednost, kar je po eni strani preusmerilo pozornost zavarovanca tožene stranke in po drugi strani povzročilo, da se je tožnik ustavil, ni v pravnorelevantni vzročni zvezi med dejanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo posledico.

Prvo sodišče je pravilno navedlo, v čem je zavarovanec tožene stranke prekršil svoje dolžno ravnanje. V križišče namreč ni pripeljal z dovoljšnjo previdnostjo. Razlog, ki je temu botroval, pa je sicer prav lahko neznani voznik, vendar to za obravnavano zadevo ni pomembno. Slednji mu namreč ni onemogočil takšnega ravnanja, kot ga od njega zahtevajo cestnoprometni predpisi. Pritožbene navedbe, ki pravzaprav pomenijo zgolj povzemanje prvostopnih ugovorov, so tako neutemeljene. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tudi v delu, ki grajajo odločitev o zakonitih zamudnih obrestih.

Prvo sodišče namreč ne ugotavlja, da bi tožnik ne hotel sprejeti 70 % izpolnitve, marveč zgolj to, da je bila pošiljka poštne nakaznice neuspešna. Ne glede na to, pa je bila njena vsebina poravnava, s katero bi se moral tožnik odreči plačilu 30 % odškodnine. Tega pa ni bil niti dolžan. Pritožnik se torej ne more uspešno izgovarjati, da je bil pripravljen obveznost izpolniti. Ker je pritožba neutemeljena in ker prvo sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.