Appeal dismissed; police officer's mental distress plea rejected despite psychiatrist's prior capacity finding.

Pritožba obtoženega E. R. se z a v r n e kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obtoženega E. R. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če je obtoženec, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja policist, v preklicu prvotnega popolnega in natančnega priznanja sklicuje na duševno stisko zaradi strahu pred priporom, spremenjenega zagovora ni mogoče preverjati s pomočjo izvedenca psihiatra, ki je sicer ugotovil obtoženčevo prištevnost v času storitve in v času prvotenga priznanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega E. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 172. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije v zvezi z 19. členom Kazenskega zakona SFR Jugoslavije. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta zapora s preizkusno dobo enega leta. Obtoženi E. R. je bil oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Zoper to sodbo se je pritožil obtoženi E. R. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Predlagal je, da se pritožbi ugodi in da se ali izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa se spremeni in obtoženca oprosti obtožbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo obtoženčevemu zagovoru, danemu pred preiskovalnim sodnikom, saj se sklada z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi. Res je, da je izvedenec psihiater dr. S. Z. zaključil, da je aktivni policist, ki je osumljen kaznivega dejanja in pripeljan pred preiskovalnega sodnika, v hudi duševni stiski in za takšno ugotovitev ni potrebno biti izvedenec.

Vendar pa v izvedeniškem mnenju ugotavlja, da obtoženi v času, ko naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje, ni kazal nobenih znakov duševne motenosti in je bil tako prišteven. Zato prvotnega priznanja ni bilo mogoče izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sledilo pričanju J. K. glede registrske številke obtoženčevega avtomobila, kar je potrdil tudi priča A. Č.. Tako ni dvoma, da je priča prepoznal obtoženčev osebni avtomobil in o tem obvestil M. J.. Prav tako pa se sodišče druge stopnje strinja s sodiščem prve stopnje glede ocene obtoženčevega telefonskega klica na policijo tega dne.

Nesmiselno namreč je, da bi se obtoženi pozanimal na policijski postaji, če je kdo kaj prijavil zoper njega, če tega kaznivega dejanja ne bi storil. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sledilo prvotnemu pričanju J. C. glede tega, da si obtoženi od njega ni sposodil nobenega denarja, kar se tudi sklada s prvotnim obtoženčevim zagovorom. Tako je tudi neuspešno pritožbeno izpodbijanje, da tudi, če bi obtoženi to dejanje storil, ni imel namena pridobiti nikakršne premoženjske koristi. Ni pomembno, če obtoženi E. R. ni imel na voljo primernega sredstva za to, da bi odprl vrata sobe, katera je hotel odpreti, saj je kot policist bil usposobljen za to, da bi lahko vdrl.

Tako je tudi izpodbijanje obtoženčevega zagovornika, da gre za neprimeren poskus, neuspešno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo kazenski zakon. Prav tako je sodišče druge stopnje ocenilo, da je izrečena pogojna obsodba in v okviru te določena kazen ter preizkusna doba, v celoti primerna. Zato ni ugotovilo podlage za njeno spremembo v obtoženčevo korist. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, pritožbi ni bilo ugoditi. Sodišče prve stopnje je obtoženega E. R. kljub temu, da s pritožbo ni uspel, oprostilo plačila povprečnine, ki bi bila sicer edini strošek tega pritožbenega postopka, iz razlogov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.