Appeal dismissed: No new facts or evidence exist to restart a final criminal proceeding.

Pritožba J. Ž. vložena po odvetniku I. B. se z a v r n e kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ne gre za nova dejstva na podlagi katerih je moč dopustiti obnovo kazenskega postopka, če je ta presojalo sodišče v rednem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, po določilih člena 412/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil kot neutemeljeno zahtevo za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno končanega s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Ko 9/46 z dne 26. 2. 1946 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani, opr. št. Kpv 376/46 z dne 2. 5. 1946 s katero je bila J. G., mati J. Ž., katera je to vložila, spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND in obsojena na kazen petih let odvzema prostosti s prisilnim delom ter izgubo političnih in ostalih državljanskih pravic iz člena 5 točka 1a do č ZZVK za dobo nadaljnjih treh let.

Proti temu sklepu se je pritožila vlagateljica zahteve J. Ž. po odvetniku I. B. smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višja državna tožilka Višjega državnega tožilstva v Celju v podanem pisnem mnenju predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Tako kot v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je mogoče, po določilih člena 410/I točka 3 ZKP kazenski postopek, ki je, kot v danem primeru, končan s pravnomočno sodbo, obnoviti le takrat, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročite oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Takšna nova dejstva in dokazi v obravnavani zahtevi niso bili podani. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila obsojenka spoznana za krivo na podlagi izvedenega dokaznega postopka v katerem niso bili zaslišani zgolj kasnejši obsojenci ampak tudi številne priče. Med temi sta bili tudi priči M. K. in A. K., kateri sta, tudi po navedbah obsojene J. G. takrat bili prisotni, sta pa obe potrdili njeno priznanje, katero se nanaša, enako kot sodba, zgolj na to, da je poslala E. B. po orožnike. Ne glede na čas in znane razmere v katerih je proces potekal, se že takrat sodišče ni zadovoljilo zgolj z zaslišanjem navedenih ampak je, na kar opozarja že vlagateljica zahteve, razpravljalo o tem, ali je E. B. poslala po orožnike takrat tudi še R. B.. O tem so bile zaslišane priče A. K. (listna št. 75), M. T. (listna št. 90) pa tudi sestra pokojnega K. M. Š. (listna št. 91). Izkaže se tako, da so dejstva, katera vlagateljica šteje za nova bila znana sodišču že v času sojenja, pred izrekom sodbe, značaja dejstev na podlagi katerih je mogoče dovoliti obnovo pa ta ne morejo dobiti tudi, če so res postala v Z. in okolici "splošno znana". Zgolj to in nič več bi namreč lahko povedale predlagane priče, zlasti zato, ker nobena od njih ni bila prisotna pri takratnih dogodkih. Vse po vrsti razen vlagateljice zahteve same so po njenih navedbah posredne priče, pa še za J. Ž. je moč zanesljivo ugotoviti, da glede na to kar je zapisala v vloženi zahtevi in pritožbi o takratnem ravnanju matere ne ve povedati, za tisto kar ve povedati o R. B. pa je slednja tako in tako bila obsojena.

Zaradi povedanega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.