Civil court dismissed appeal; criminal conviction bars civil liability for abuse of legal entity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče je dejstva, ugotovljena v kazenskem postopku, pravilno sprejelo kot del dejanske podlage sodbe, ki utemeljuje zaključek o zlorabi pravne osebe za oškodovanje upnikov. Ugotavljanje kazenske odgovornosti tožene stranke kot predhodnega vprašanja v pravdi v konkretnem primeru ni dopustno. To bi bilo v nasprotju z načelom iz 10. čl. ZKP, ki učinkuje tudi izven kazenskega postopka, da ne sme biti nihče preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen s pravnomočno sodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati glavnico v višini 8.735.435,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, 192.968,00 SIT prisojenih izvršilnih stroškov po sklepu II Ig 1698/94, 278.808,00 SIT prisojenih pravdnih stroškov v tej zadevi, 190.828,00 SIT prisojenih izvršilnih stroškov po sklepu I Ig 69/95, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, in 457.558,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka, ki smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, 4/77 - Ur. l. RS, 19/94 - ZPP/77). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ob prvem vabilu za narok poslal pisno opravičilo, da se sojenja ne more udeležiti, sodišče prve stopnje pa je glavno obravnavo vseeno opravilo. Zmotna je ugotovitev, da je bil toženec edini zaposlen v navedeni družbi.

S kompenzacijami je bilo poravnano 67,83% celotnega dolga. Blago je bilo pripeljano v skladišče tožeče stranke na ulici, kjer so ga skladiščni delavci prevzeli s privolitvijo tožeče stranke. Družba P d.o.o. je bila ustanovljena kot družba z omejeno odgovornostjo, ki za dolgove odgovarja samo s svojim premoženjem, medtem ko družbeniki in zaposleni za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Ker tožeča stranka v času preiskave in kazenskega postopka zoper toženca ni podala ovadbe, se sedaj ne more sklicevati na kazensko odgovornost tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je bila na narok za glavno obravnavo dne 12.7.1999 pravilno vabljena, zato smiselno očitana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke 2. odst. 354. čl. ZPP/77 ni podana. Toženec je v dopisu z dne 3.5.1999 (listovna št.

9) prosil le za preložitev naroka za glavno obravnavo dne 24.5.1999, in sicer iz razloga, da bo pridobil zadosti časa za pripravo. Za narok dne 12.7.1999 se ni opravičil, zato je sodišče prve stopnje pravilno opravilo glavno obravnavo v skladu z določilom 295. čl. ZPP/77. Tožena stranka zmotno meni, da je sodišče prve stopnje odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke oprlo na njeno kazensko odgovornost, ki naj bi predstavljala predhodno vprašanje v smislu 1. odst. 12. čl. ZPP/77. Pravdno sodišče lahko samo rešuje predhodno vprašanje le, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.

Ugotavljanje kazenske odgovornosti tožene stranke v tem postopku izključuje 10. čl. Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 s kasnejšimi spremembani), po katerem nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je obsojen s pravnomočno sodbo. To načelo učinkuje tudi zunaj kazenskega postopka, zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na materialnopravno podlago iz 2. alinee 1. odst. 6. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s kasnejšimi spremembami - ZGD). Dejstva, ugotovljena v kazenskem postopku v zvezi z načinom izvršitve dejanj, ki sodijo v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, in odnosom tožene stranke do oškodovancev, pa je sodišče prve stopnje sprejelo le kot del dejanske podlage, ki utemeljuje zaključek o tem, da je toženec zlorabil pravno osebo za oškodovanje svojih upnikov.

Zaradi instituta spregleda pravne osebnosti je podana odgovornost tožene stranke kot družbenika družbe P d.o.o., zato se ta ne more uspešno sklicevati na splošno določbo o odgovornosti za obveznosti iz 2. odst. 5. čl. ZGD. Čeprav toženec že ves čas med postopkom vztraja pri ugovoru, da je terjatev tožeče stranke vsaj delno ugasnila, ker je prenehala zaradi pobota s protiterjatvijo, ki jo ima tožena stranka proti tožeči stranki, v dokaz svojih trditev vse do sedaj ni predložila prav nobenega dokaza. Ker po zakonu (2. odst. 7. čl.

ZPP/77) obstoji dolžnost predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti zatrjevana dejstva, ugovoru tožene stranke ni bilo mogoče slediti. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).