Slaughterhouse daughter's care of dying mother does not constitute property contribution for inheritance exclusion.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Hči zapustnice, ki je s svojimi sredstvi in z delom prispevala k oskrbi in preživljanju matere, je le izpolnjevala svojo zakonsko dolžnost preživljanja svojega roditelja in zato ni upravičena do izločitve dela premoženja iz zapuščine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja izločitvenega zahtevka iz zapiščine po pokojni V.V. v korist tožnice v znesku 57.600,00 DEM v tolarski protivrednosti oziroma 5,573.917,44 SIT, izločitev 7/20-tink nepremičnin, vpisanih v z.k. vl. št. 286 in št. 64 k.o., tako da tožnica postane njihova izključna lastnica, ter 25.470,00 DEM oziroma 2,464.731,00 SIT iz zapuščine ter povračilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožeča stranka. Zakonsko predvidenih razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, izrecno ni opredelila, po vsebini pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna zaradi pravnomoralnih razlogov. V pritožbi navaja, da so njeni obiski in pomoč bolni in nemočni materi v času njenega zdravljenja na Onkološkem inštitutu, kjer je bila tudi priča trpljenju in umiranju drugih bolnic v sobi, neprecenljive vrednosti, medtem ko toženec matere ni niti enkrat obiskal.

Glede na to, da je na obravnavi toženec tudi sam povedal, da materi ni pomagal, tožeči stranki ni razumljivo, na kakšni podlagi je upravičen do materine dediščine oziroma do njenega zaslužka. Po prepričanju tožeče stranke se je premoženje zapustnice ohranilo le po njeni zaslugi, saj zapustnica, ki je bila v zadnjih mesecih življenja popolnoma odvisna od tuje pomoči, zgolj zaradi njene nege in oskrbe ni bila prisiljena prodati svojega premoženja za plačilo stroškov za tujo nego in pomoč. Razlago sodišča prve stopnje, da je delež stroškov v zvezi z oskrbo in nego matere, ki odpadejo na toženca, zanj založila, šteje za nepravilno.

S svojo pomočjo, delom in zaslužkom je namreč le ohranila in povečala vrednost materinih nepremičnin. Opirajoč se na 32. člen Zakona o dedovanju še naprej vztraja na postavljenem izločitvenem zahtevku iz zapuščinske mase, pri tem pa se sklicuje tudi na sodbo VS SRS, opr. št.: Pž 366/69 z dne 13.6.1969. Smiselno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov je višje sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničinemu tožbenemu zahtevku na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju ni mogoče ugoditi, je namreč pravilna. Citirano zakonsko določilo daje možnost osebam, določenim v zakonu, zahtevati izločitev iz zapustnikovega premoženja tisti del premoženjske mase, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednsoti zapustnikovega premoženja, in sicer zato, da ne bi plodov in rezultatov njihovega dela pridobili z dedovanjem tisti dediči, ki niso delali ali prispevali. Premoženje, ki se izloča, mora biti dejansko premoženje upravičenca, ki izločitev zahteva, in mora ustrezati njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja.

S svojimi sredstvi in delom, s katerimi je v času bolezni prispevala k preživljanju matere, pa je tožnica, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, le izpolnjevala svojo zakonsko dolžnost preživljanja svojega roditelja, ki je nesposoben za delo in nima dovolj sredstev za življenje, izhajajočo iz 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ne pa vlagala v premoženje zapustnice. Kljub tožničinemu zatrjevanju, da bi bila zapustnica svoje premoženje glede na to, da so stroški njene nege in oskrbe v času bolezni močno presegli vrednost njenega premoženja prisiljena prodati, če ne bi bila deležna tožničine pomoči, pa njenega prispevka k preživljanju zapustnice materialnopravno ni mogoče opredeliti kot prispevka k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustničinih nepremičnin, saj so bili stroški preživljanja vezani izključno na zapustnico, ne pa na njeno premoženje.

Tožnica na zapustničinem premoženju zato tudi ni mogla pridobiti lastninske pravice. Kot je v svoji sodbi, opr. št.: II Ips 411/91 z dne 13.2.1992, obrazložilo že Vrhovno sodišče, 32. člen Zakona o dedovanju ureja pridobitev lastninske pravice na zapustnikovem premoženju na podlagi posebne oblike prirasti. Lastninska pravica pa se pridobi samo z vlaganjem v premoženje, na katerem se ustvarja prirast, ne pa na podlagi izdatkov, vezanih na osebo, pa četudi je ta lastnik premoženja, na katerem nastaja prirast. Glede na navedeno tožnica nepravilno razlaga svojo pomoč materi kot prispevek za ohranitev zapustničinega premoženja, zaradi česar je tudi njeno sklicevanje na sodbo VS SRS Pž 366/69 z dne 13.6.1969 neutemeljeno.

Ker tožničini posebni izdatki v zvezi s prispevkom k preživljanju matere iz razlogov, ki jih je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tudi ne predstavljajo dolga zapustnice v smislu 3. odstavka 28. člena Zakona o dedovanju, temveč njeno terjatev, tožnica teh izdatkov tudi ne more uspešno uveljaviti kot terjatve proti zapuščini. Zato je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje povsem pravilna in je višje sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 368. člena ZPP/77 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.