Court partially allows appeal, quashing excessive non-material damage damages for mental suffering and fear.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožniku plačati 50.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 200.000,00 SIT odškodnine za strah in 900.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1999, ter v odločbi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

[JEDRO]

Če je sodišče z zamudno sodbo ugodilo pretiranemu ali nesklepčnemu zahtevku, predstavlja to bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 1,350.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1999 dalje in sicer za telesne bolečine 200.000,00, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 50.000,00, za strah 200.000,00 in za duševne bolečine zaradi razžalitve 900.000,00 SIT. Tožencu je tudi naložilo, da mora tožniku povrniti 61.343,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1999. Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec in navaja, da v tožbi niso navedeni vsi elementi odškodninskega delikta, niti niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagal toženec.

Podlago odškodninske obveznosti dokazuje tožnik s kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. K 310/97, iz katere pa jasno izhaja, da je tožnik v prekoračenem silobranu tako telesno poškodoval toženca, da je bilo njegovo zdravje začasno okvarjeno. Tožba je torej nesklepčna že glede samega škodnega dogodka ter deljene odgovornosti pravdnih strank. V tožbi tudi niso navedena vsa dejstva, ki so potrebna za oceno višine zahtevkov. Tožnik zahtevanih zneskov odškodnin ni individualiziral glede na škodo (ni navedel trajanja bolečin, strahu ter intenzivnosti posameznih oblik negmotne škode).

Pritožba je delno utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v tožbi niso navedeni vsi elementi odškodninske obveznosti. Tožnik namreč zatrjuje, da ga je z ničemer izzvan toženec z glavo udaril v predel ust ter mu s tem povzročil negmotno škodo. Ta navedba vsebuje vse elemente civilnega delikta: nedopustno ravnanje (udarec z glavo v predel ust), škodo (telesne in duševne bolečine ter strah), vzročno zvezo med škodo in nedopustnim ravnanjem (telesne in duševne bolečine ter strah so po tožbenih navedbah posledica toženčevega udarca) in odgovornost (namen).

Jalovo je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. K 310/97, saj se tožnik na njo ne sklicuje v zvezi z nasprotno tožbo (o kateri je izdana izpodbijana zamudna sodba), marveč v zvezi z odgovorom na tožbo, ko pojasnjuje, da je toženca poškodoval v prekoračenem silobranu, torej po tem, ko ga je ta že napadel. Prav ta napad (t.j. toženčev napad na tožnika) je tudi podlaga tožnikovega zahtevka iz nasprotne tožbe. Gre torej za dva dogodka, ki sta po tožnikovih trditvah le delno povezana. Tisti, ki je podlaga toženčevega zahtevka, je posledica dogodka, ki je podlaga tožnikovega zahtevka, ne pa tudi obratno.

To pomeni, da bi bila po takih tožbenih trditvah podana deljena odgovornost le pri drugem dogodku, torej pri tistem, ki je podlaga za toženčev zahtevek, ne pa tudi pri dogodku, ki je podlaga nasprotne tožbe (in o katerem je izdana izpodbijana zamudna sodba). Tožnik je v nasprotni tožbi kar nekajkrat dovolj jasno poudaril, da je pretep začel toženec, ki ga je z glavo udaril v predel ust. Drugače je glede višine zahtevkov. Kar zadeva odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi razžalitve, so zneski zahtevanih zadoščenj bodisi pretirani (strah in duševne bolečine zaradi razžalitve), bodisi brez podlage v tožbenih navedbah (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Sodišče prve stopnje bi moralo zato postopati v skladu s tretjim odstavkom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), torej tožnika pozvati, da glede teh zahtevkov tožbo ustrezno popravi, t.j. postavi zahtevke, ki so pravno v skladu z navedbami o dejstvih, oz. da te navedbe popravi in/ali dopolni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na odškodnine za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za duševne bolečine zaradi razžalitve (7. točka drugega odstavka 339.

člena ZPP) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Zadoščenje za telesne bolečine v znesku 200.000,00 SIT je namreč v skladu s trajanjem in intenzivnostjo bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (toženec je čutil hude telesne bolečine, ki so trajale vsaj dva dni, predel ust pa je imel močno podplut; ves ta čas je le s težavo jedel, imel pa je tudi težave pri govoru; zdravljenje modric in podplutb je trajalo vsaj en teden, kolikor so trajale lažje bolečine) ter sodno prakso v podobnih primerih (200.

člen Zakona o obligacijskih razmerjih).