Appeal dismissed; temporary injunction against alienation upheld as creditor's claim is probable and debtor faces no harm.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against a first-instance decision confirming a temporary injunction prohibiting the alienation of disputed real estate. The debtor argued that since no entry exists in the land register, the dispute regarding the seizure is inadmissible, and that the injunction causes no harm as he denies intending to sell. The court rejected these claims, ruling that the conditions for issuing a temporary injunction under the Enforcement and Security Act are met because the creditor's claim is probable and the debtor would suffer significant difficulty if the property were sold.
Legislator headnote
AI generatedčl. 267, 268, 272, 273 ZIZ; A temporary injunction prohibiting alienation is valid when the creditor's claim is probable and the debtor's alleged lack of intent to sell does not negate the risk of hindering the enforcement of the creditor's rights.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Dolžnik, ki zatrjuje, da spornih nepremičnin ne namerava prodati, z izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve teh nepremičnin ne bo utrpel nikakršnih posledic.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s katero mu je dne 20.7.1999 do pravnomočne rešitve te zadeve prepovedalo odtujitev ali obremenitev spornega stanovanja št. 66 ter garaže. Toženec se proti sklepu pritožuje in predlaga njegovo razveljavitev. Meni, da se v obravnavani zadevi ne izpodbija vknjižba, saj v zemljiški knjigi nihče ni vknjižen. Ker se zaznamba spora dovoli samo v korist tistega, ki je z neko vknjižbo v svoji knjižni pravici prizadet, ne pa tudi v korist tistega, ki s tožbo zahteva pravico, ki v zemljiški knjigi ni vpisana, bi bilo treba tožničin predlog zavrniti.
Za izdajo začasne odredbe morajo biti izpolnjeni pogoji, predpisani v določilih čl. 267 in 268 ZIP-a. Pritožba ni utemeljena. Pritožbena izvajanja v zvezi z zaznambo spora so brezpredmetna, ker v konkretni zadevi taka zaznamba, ki jo zdaj v 44. in 45. členu ureja od 16.7.1995 dalje veljavni Zakon o zemljiški knjigi (Ur.l. RS št. 33/95) ni bila niti predlagana, niti dovoljena. Utemeljeno pa je po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče v skladu z določili 272. in 273. člena sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l.
RS št. 51/98) izdalo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve stanovanja in garaže, ki sta predmet te pravde. Toženec ne zanika, da so bile sporne nepremičnine pridobljene v času trajanja zakonske zveze (skupno premoženje), zato je tožničina terjatev ob zakonskih predpostavkah iz 2. odst. 51. člena in 1. odst. 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 14/89) o enakih deležih obeh zakoncev na tako pridobljenem premoženju, nedvomno verjetno izkazana (1. odst. 272. člena ZIZ). Ker toženec zanika, da bi nameraval obravnavano stanovanje oz. nepremičnine prodati, se z odrejeno prepovedjo odtujitve in obremenitve zanj nič ne spremeni in mu torej očitno ne bo nastala nikakršna škoda, oz. z izdajo začasne odredbe vsaj ne bo utrpel hujših posledic kot bi jih tožnica brez navedene prepovedi, saj bi bila ob morebitni odtujitvi nepremičnin uveljavitev njene terjatve gotovo najmanj otežena.
Kot nadalje pravilno ugotavlja že prvo sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa o zavrnitvi toženčevega ugovora, je tako izpolnjen tudi drugi, kumulativno predpisani pogoj za izdajo začasne odredbe (2. odst. 272. člena ZIZ). Odločitev o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče tak sklep potrdilo, ko tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 365., tč. 2 ZPP).