Court partially allows appeal on court costs, confirming ownership of seized buses and adjusting fee calculation.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o pravdnih stroških spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti za 418.412,60 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.6.1999 dalje do plačila v 8 dneh. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s pogodbo o brezplačnem prenosu kapitala in izročitvijo stvari postala njihova lastnica, zato utemeljeno zahteva, da je izvršba na te stvari nedopustna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izvršba, ki jo vodi tožena stranka proti dolžniku na avtobusih, navedenih v izreku sodbe, nedopustna, ker so avtobusi last tožeče stranke, zato se iz izvršbe izločijo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti za 1.298.412,60 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo. Pri tem je posebej izpodbijala tudi odločbo o pravdnih stroških.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je deloma utemeljena le zoper odločbo o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo. Takrat je v obrazložitvi sklepa o razveljavitvi pretežnega dela sodbe navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožeča stranka sporne avtobuse v svoji posesti (torej da obstoji pridobitni način za lastninsko pravico na njih). Sodišču prve stopnje pa je naložilo, naj ugotovi, ali obstoji tudi pravni naslov, na podlagi katerega naj bi tožeča stranka postala lastnica avtobusov.

Ko je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da poročila o stvarnih vložkih, iz katerega bi bilo razvidno, da je dolžnik kot ustanovitelj tožeče stranke vanjo vložil avtobuse, ni, je ravnalo pravilno, ko je obstoj pravnega naslova ugotavljalo na drug način. Tožeča stranka je trdila, da je dolžnik kot njen ustanovitelj nanjo brezplačno prenesel svoj kapital, ki ga kot premoženje predstavljajo ravno sporni avtobusi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je to res. Svoje ugotovitve je dovolj prepričljivo in jasno obrazložilo.

Pritožbeno sodišče z ugotovitvami sodišča prve stopnje o obstoju pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na avtobusih povsem soglaša. Pri tem je treba dodati to, da prometno dovoljenje ni listina, ki bi izkazovala lastninsko pravico na vozilu, ampak le upravni akt, s katerim je ugotovljeno, da je vozilo sposobno za uporabo v javnem prometu. Zato registracija vozila na določeno ime ali firmo še ne predstavlja zanesljivega dokaza, da je tisti, na katerega je vozilo registrirano, tudi njegov lastnik. Tudi dejstvo, da so bili avtobusi zarubljeni dolžniku, še ni dokaz, da je (bil) le-ta tudi njihov lastnik.

Ravno zato, da se prepreči izvršba na tujo stvar, je dovoljen ugovor tretjega, nato pa pravda, v kateri se ugotavlja, kdo je resnični lastnik zarubljenih stvari. Glede na to, da je bil rubež avtobusov pri dolžniku opravljen v letu 1997, pogodba o brezplačnem prenosu kapitala od dolžnika na tožečo stranko pa je bila sklenjena že leta 1994, ko so bili avtobusi tudi izročeni tožeči stranki, je jasno, da je tožeča stranka postala lastnica avtobusov še pred rubežem. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe na avtobuse utemeljen.

Za tak zaključek je imelo v izvedenih dokazih dovolj opore, zato kakšni nadaljnji dokazi (na primer zaslišanje stečajnega upravitelja, kot predlaga tožena stranka) niso bili potrebni. Pritožbeno sodišče je glede pritožbe zoper sodbo o glavni stvari tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je v tem delu neutemeljeno pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo. Pač pa je deloma utemeljena pritožba zoper odločbo o pravdnih stroških. Temeljne določbe o povrnitvi stroškov so tiste iz 154.

člena ZPP, po katerih je od uspeha v pravdi odvisno, katera od strank jih na koncu trpi. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, je odločitev o tem, da ji mora tožena povrniti vse stroške, pravilna (1. odst. 154. člena ZPP). Dejstvo, da je tožena stranka mislila, da so zaradi tega, ker so registrirani na dolžnika, avtobusi njegova last, pri tem ni pomembno. Tudi za priznanje separatnih stroškov za predzadnji narok za glavno obravnavo - ker je tožeča stranka navajala dejstva in predlagala dokaze, kar bi lahko storila že pred narokom - ni podlage.

Prvostopno sodišče pa pri odmeri stroškov za sodne takse ni upoštevalo, da je vrednost spora 5.000.000,00 SIT, kot sta ga določili pravdni stranki na naroku dne 24.6.1999. Zato je odločilo napačno, ko je prisodilo tožeči stranki povrnitev stroškov za sodne takse za tožbo in sodbo v višini po 540.000,00 SIT (po 40.000 točk, upoštevaje vrednost točke 13,50 SIT); gre ji namreč le po 100.000,00 SIT (po 2% od vrednosti spora). Zato ji je odmerilo za 880.000,00 SIT previsoke stroške. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločbo o pravdnih stroških spremenilo.

Ob tem ni pomembno, da je tožeča stranka previsoko takso že plačala; lahko bo terjala povrnitev preveč plačane takse. Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.