Appeal dismissed: Claimant must clearly accept and demand settlement offers to avoid liability for costs.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V odškodninskem sporu je tožeča stranka dolžna v pogajanjih pred pravdo jasno povedati, katere ponujene zneske sprejema in zahtevati tudi njihovo izpačilo. V nasprotnem primeru ni mogoče očitati toženi stranki, da je dala povod za tožbo in da je zato dolžna nositi stroške postopka, v katerem je tožbeni zahtevek takoj pripoznala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim skepom zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, v katerem je glede glavne stvari prišlo do umika tožbe. S tem sklepom sodišče tudi ni ugodilo predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks (ta odločitev ni predmet pritožbe) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 4.050,00 SIT v 15 dneh. Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanjskega stanja in zmotne uporabe materialnega in procesnega prava ter navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pravi, da je tožena stranka ponudila tožniku s poravnavo znesek, ki ga je kasneje pripoznala in ki je bil celo višji kot se je zahteval s tožbo.

Res je sicer tožena stranka ponudila tožniku plačilo zneskov, ki jih je navedla v poravnavi, vendar je bila ta poravnava ponujena kot paketna zadeva in sicer tako za izgubljeni dohodek kot za negmotno škodo in stroške zdravljenja ter izvedencev in zastopanja. Tožnik se je večkrat zglasil pri toženi stranki, ki pa ni bila pripravljena na separatno reševanje zadeve ampak samo v paketu premoženjska in nepremoženjska škoda skupaj, delnih poravnav pa tožena stranka ni sklepala, kot je to pojasnil tožniku R.Č., diplomirani jurist, ki je zastopal toženo stranko pri reševanju te zadeve.

Ponudba, ki je bila sicer res nominalno višja, pa je bila dana že z obračunanimi obrestmi in je samo zato višja od zneska, ki ga je tožnik uveljavljal s tožbo, s katero pa ni kapitaliziral obresti, ker bi to umetno napihovalo zahtevek. Tudi vložitev dveh tožb je bila na mestu, saj je znano, da se postopki za plačilo nepremoženjske škode vlečejo zelo dolgo. Tožena stranka pa ni bila pripravljena na ločeno reševaje zahtevka ali celo na akontacijo plačila na račun nematerialne škode, in bi se lahko tožnik pravdal samo za razliko.

Na nepripravljenost tožene stranke na poravnavanje nespornega dela škode pa kaže tudi dejstvo, da se tudi za nematerialno škodo tožena stranka pravda za celoten znesek in ne le za razliko med njeno ponudbo in tožnikovim zahtevkom. Pritožba ni utemeljena. Edini dokument, na katerega se lahko v tem postopku pritožbeno sodišče opre, je dopis tožene stranke z dne 14.9.1998, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje ko pravi, da je bila tožena stranka pripravljena poravnati izgubo na dohodku v višini 260.000,00 SIT. Vse drugo, kar se navaja bodisi v tožbi, bodisi sedaj v pritožbi, ne nudi dovolj trdne opore za ugotovitev, da je tožena stranka dala povod za tožbo in bi zato morala nositi tako svoje stroške kot stroške tožnika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka povoda za tožbo ni dala in pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni storila vsega, kar bi bilo potrebno, da ne bi prišlo do pravde. Najmanj kar bi bilo pričakovati, bi bilo, da bi tožeča stranka na dopis z dne 14.9.1998 odgovorila, da se s ponujenimi zneski za nematerialno škodo ne strinja in da je pripravljena sprejeti ločeno poplačilo materialne škode. Če bi tožena stranka na tak dopis odgovorila negativno, bi bile nedvoumno dokazane okoliščine, ki jih sedaj tožena stranka zatrjuje v pritožbi in ki naj bi predstavljale povod za tožbo.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in izpodbijani sklep ni obremenjen z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi. Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (čl. 380 tč. 2 ZPP).