Supreme Court dismisses appeal; tenant lacks ownership right on privatization date per final eviction judgment.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da H. T. na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, katerega odkup uveljavlja v tej pravdi s primarnim tožbenim zahtevkom, niso izpolnjeni pogoji po 117.čl. Stanovanjskega zakona in mu zato tožena stranka tega stanovanja ni dolžna prodati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za trisobno stanovanje K., P. pod pogoji, ki jih za privatizacijo določa Stanovanjski zakon. Ugodilo pa je podrednemu zahtevku na sklenitev prodajne pogodbe za dvosobno stanovanje v Kr., P. Ugotovilo je, da tožničin mož H. T. ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju K., P., kamor se je vselil na podlagi odločbe poveljstva garnizije v P. z dne 8.8.1991.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija zaradi zavrnitve primarnega zahtevka in zaradi odločitve o stroških postopka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da ugodi pritožbi in prvostopno sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov. V reviziji zastopa stališče, da je odločba poveljstva garnizije P. z dne 8.8.1991 pravni naslov za pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju v P., K. Navaja razloge, zaradi katerih šteje, da JLA ob osamosvojitvi Republike Slovenije ni izgubila pravice, da veljavno odda stanovanja iz svojega stanovanjskega sklada. Reviziji prilaga tudi ločeno mnenje ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki je pri odločanju o ustavni pritožbi utemeljeval tako pravno stališče, na kakršno se sklicuje tožeča stranka.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgoorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistveno vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka na prodajo stanovanja pod pogoji, ki jih Stanovanjski zakon določa za privatizacijo stanovanj, ali je tožničin mož pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju. Stanovanjski zakon namreč v 117.čl. nalaga lastniku, da proda stanovanje imetniku stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve zakona, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu družinskemu članu. Če bi tožničin mož na dan 19.10.1991 imel stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, bi na podlagi njegove pisne privolitve, ki je v tej zadevi izkazana, tožnica utemeljeno uveljavljala sklenitev prodajne pogodbe pod pogoji, ki jih zakon določa za privatizacijo. Vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v K., enote v P. opr. št. P 247/92 z dne 8.6.1993, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. opr. št. Cp 962/93 z dne 28.12.1993 H. T. naloženo, da izprazni stanovanje v P., K. in ga izroči Republiki Sloveniji, ko mu bo ta dala na razpolago prejšnje stanovanje v P., Kr. Podlaga za takšno odločitev je bila ugotovitev, da H. T. na stanovanju v P., K., ni pridobil stanovanjske pravice. Ker je bilo torej pravnomočno ugotovljeno, da H. T. na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, katerega odkup uveljavlja v tej pravdi s primarnim tožbenim zahtevkom, niso izpolnjeni pogoji po 117.čl. Stanovanjskega zakona in mu zato tožena stranka tega stanovanja ni dolžna prodati. Tožnica bi na podlagi privolitve pravico do odkupa pridobila samo, če bi bil H. T. imetnik stanovanjske pravice.

Pri takem stanju zadeve, ko je bila H. T. pravnomočno naložena izpraznitev stanovanja, ker na njem ni pridobil stanovanjske pravice, ni mogoče v tem postopku znova obravnavati istih vprašanj, ki so bila rešena v pravdi opr. št. P 247/92 pri Temeljnem sodišču v K., enoti v P. Prav to, za kar se zavzema tožeča stranka v reviziji, namreč da 9. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in drugi osamosvojitveni predpisi niso odvzeli JLA pravice, da veljavno oddaja stanovanja iz njenega dotedanjega stanovanjskega sklada, je bilo temeljno vprašanje v navedeni predhodni pravdi. Izrek sodbe, ki T. nalaga izpraznitev stanovanja, izključuje njegovo stanovanjsko pravico na spornem stanovanju. Za to pravdo je pomembno, da T. ni pridobl stanovanjske pravice. Vprašanje, zakaj ne, pa ni več pomembno. Zato ponovna razlaga osamosvojitvenih predpisov v tej zadevi ni potrebna.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, ker je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno (117.čl. Stanovanjskega zakona). Tudi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, niso podani (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).