Appeal granted; temporary injunction dismissed due to lack of probable claim and proportionality violation.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

1. Če delavec sploh ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu, niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo (spor zaradi prenehanja delovnega razmerja), zato tudi ni verjetno izkazana terjatev in ni pogojev za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče delodajalcu prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnine. 2. V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti, zato ni mogoče posegati v premoženje dolžnika v večjem obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se toženi stranki prepoveduje obremenitev ali odtujitev nepremičnin, vpisanih v vl.št. ... k.o. Z., v korist tožnika B. T. iz Kopra (1. točka izreka). Prepoved odtujitve in obremenitve navedene nepremičnine se zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v B. (2. točka izreka), začasna odredba pa stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tej sporni zadevi (3. točka izreka). Obenem je sklenilo, da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da mora biti za izdajo začasne odredbe najprej jasno, kakšno terjatev uveljavlja predlagatelj v pravdi, oziroma zavarovanje kakšne terjatve predlaga. Izkazana pa mora biti tudi samovolja in nevarnost nastanka nenadomestljive škode.

Iz sklepa sploh ni razvidno, kakšna je tožnikova terjatev, zlasti ker toži na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo. Prodaja nepremičnine, last tožene stranke, ni nikjer niti izkazana, absurdno pa je, da jo tožnik in sodišče označujeta kot samovoljo. Še bolj absurdna je obrazložitev, da mora tožnik preživljati družino in da bo s 16.12.2000 nezaposlen ter brez sredstev za preživljanje in da ne bo mogel uspešno uveljavljati denarnega nadomestila. Tožnik je odklonil razporeditev na delo v tujino, zato mu je bil 30.5.2000 izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Sklep je postal dokončen in pravnomočen, kljub temu pa mu je tožena stranka priznala pravico do šestmesečnega roka za prenehanje delovnega razmerja, zato se tožnik nahaja doma in prejema nadomestilo plače do 16.12.2000. Tožena stranka je torej priznala tožniku več pravic, kot bi mu na podlagi navedenega dokončnega sklepa šlo. Ni moč govoriti o samovolji, če je tožena stranka morala prenehati opravljati je zato morala ustaviti poskusno obratovanje. Izdana začasna odredba lahko za toženo stranko pomeni ogromno škodo, saj so nepremičnine tožene stranke vredne okrog 250.000.000,00 SIT, terjatev tožnika oz. njena višina pa sploh ni jasna.

Tožnik ni niti ponudil dokazov za trditev o onemogočanju uveljavljanja terjatve, niti o samovolji tožene stranke, niti glede tega, za kakšno terjatev sploh gre. Čeprav tožena stranka do 16.12.2000 tožeči stranki plačuje plačo, se z začasno odredbo blokira celotno toženkino premoženje, vredno 250 milijonov SIT in to za terjatev, ki ni jasno definirana in bi bila v vsakem primeru minimalna. Gre za očitno nesorazmerje. Zavarovanje mora biti primerno in ustrezno, podana pa mora biti tudi sorazmernost ob ostalih zakonskih predpogojih in ne sme povzročati škode.

Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sta podana oba pogoja za izdajo začasne odredbe v smislu določb 19. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) - samovolja in nenadomestljiva škoda, ki naj bi jo bilo potrebno z začasno odredbo odvrniti. Kot samovoljno ravnanje tožene stranke je štelo dejstvo, da je tožena stranka prenehala opravljati svojo dejavnost, ker je tovarna v Z. prazna in je začela z odprodajo svojega premoženja. S tem naj bi bila uveljavitev terjatve onemogočena, poleg tega pa je po stališču sodišča prve stopnje začasno odredbo potrebno izdati tudi zato, ker bo tožnik s 16.12.2000 ostal brez dohodkov in pravic iz naslova brezposelnosti ne bo mogel uveljaviti.

Pritožbeno sodišče meni, da stališče sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za samovoljno ravnanje tožene stranke, ker je prenehala opravljati svojo dejavnost in ker naj bi odprodajala svoje premoženje, ni pravilno. Samovolja je namreč podana le tedaj, če si kdo vzame pravico, za katero misli, da mu gre, oziroma, če gre za očitno protipravno ravnanje, ki pomeni grobo kršitev prisilnih predpisov. Prav tako zaenkrat ni izkazan drugi pogoj iz 19. člena ZDSS, to je nenadomestljiva škoda, ki naj bi nastajala tožniku. Začasno odredbo je mogoče izdati le, če naj bi bila nenadomestljiva škoda, ki grozi tožniku, posledica protipravnega ravnanja delodajalca, to pa ni izkazano.

Pritožba utemeljeno opozarja, da v tej fazi postopka ni verjetno izkazana tožnikova denarna terjatev po višini, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da to velja tudi za nedenarno terjatev. Tožnik namreč s tožbo zahteva razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, vrnitev na delo oz. ugotovitev, da mu delovno razmerje še traja, ugotovitev, da je bil v času od 1.6.1997 do 31.8.1997 v delovnem razmerju pri toženi stranki ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2000 v višini 102.000,00 SIT (bruto) z zamudnimi obrestmi. Tako postavljeni zahtevek naj bi bil podlaga za bodočo denarno terjatev (plača za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), saj tožniku delovno razmerje do sedaj še ni prenehalo in še dobiva plačo do 16.12.2000, kot izhaja iz podatkov v spisu.

Ob tem je potrebno poudariti, da tožena stranka zatrjuje, da tožnik sploh ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, ker naj bi ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja vložil prepozno in da zato njegova terjatev ne obstaja. S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, čeprav je odločilnega pomena za presojo, ali je tožnikova terjatev sploh verjetno izkazana, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe tako za zavarovanje denarnega kot tudi nedenarnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je napačno ravnalo tudi zato, ker ni upoštevalo načela sorazmernosti, ki velja v postopku izvršbe in zavarovanja.

Z začasnimi odredbami ni mogoče posegati na premoženje upnika v večjem obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja, saj 3. člen zakona o izvršbi in zavarovanju ( Ur.l. RS št. 51/98 - ZIZ) izrečno določa obseg izvršbe in zavarovanja. Po tej določbi se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. V obravnavanem primeru pa tožnikova denarna terjatev niti okvirno ni opredeljena, nedenarna terjatev pa prav tako ni verjetno izkazana, poleg tega pa ni ugotovljeno, da bi šlo za samovoljo ali nastanek nenadomestljive škode.

Kljub temu se prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin nanaša na celotno premoženje tožene stranke, ki je po navedbah pritožba vredno vsaj 250.000.000,00 SIT. Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno preveri obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe v smislu določb ZIZ oz. ZDSS, pri čemer naj v prvi vrsti ugotovi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za sodno varstvo. Pri tem naj upošteva, da izdaja začasne odredbe ni dopustna, če ni pogojev za meritorno obravnavanje tožbenega zahtevka in obstajajo pogoji za zavrženje tožbe zaradi procesnih ovir (v takem primeru obstoj terjatve ni verjetno izkazan).

V kolikor pa bo sodišče ugotovilo, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana, naj pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe upošteva že omenjeno načelo sorazmernosti.