Court allows appeal: Mandatory repayment has no legal effect on arrears severance pay claims under ZPPSL.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court overturned the first-instance judgment, ordering the employer to pay the full arrears severance amount of 428,373.00 SIT plus interest. The employer argued that a compulsory repayment agreement barred this claim, but the court found the agreement did not apply to arrears severance. Consequently, the court ruled that the employer must pay the full sum regardless of the repayment agreement and reversed the cost allocation.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 160. člena ZPPSL; 2. odst. 60. člena ZPPSL: A compulsory repayment agreement does not extinguish or limit claims for arrears severance pay owed to employees, as such claims remain outside the scope of the agreement's non-applicability rules.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep: 1. V 1. tč. izreka sodbe tako spremeni, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 428.373,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.1997 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo".
2. V 2. tč. izreka sklepa tako spremeni, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 12.750,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1999 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.
Tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka".
Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 18.000,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8-ih dneh pod izvršbo.
Tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.
[JEDRO]
Potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve upnikov po 2. odstavku 160. člena ZPPSL, med katere po noveli ZPPSL-97 spada odpravnina, ki gre trajnim presežkom po ZDR. Zato je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino delavcu v polnem znesku, ne pa pod pogoji prisilne poravnave.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo tožničine odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v posledici trajnega presežka v letu 1997 v znesku 428.373,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi pod pogoji v letu 1998 nad toženo stranko pravnomočno sklenjene prisilne poravnave. Hkrati je ugodilo v posledici prisilne poravnave skrčenemu zahtevku iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 1997, glede na tako ugotovljen izid spora pa po delnem pobotanju stroškov postopka tožnici naložilo, da toženi stranki povrne 9.700,00 SIT stroškov.
Zoper pod pogoji prisilne poravnave dosojeno odpravnino in zoper izrek o stroških se pritožuje tožnica, prvenstveno iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ji dosodi odpravnino v znesku 428.373,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ne glede na pogoje kasneje sklenjene prisilne poravnave nad toženo stranko ter toženi stranki naloži povračilo njenih stroškov postopka, češ da je šlo v tem delu za terjatev, na katero se učinki prisilne poravnave ne raztezajo.
V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.
Pritožba je utemeljena.
Prvostopno sodišče zmotno razlaga, da se v času potrditve prisilne poravnave nad toženo stranko v letu 1998 pred uvedbo postopka prisilne poravnave nastala terjatev iz naslova odpravnine presežnemu delavcu ni uvrščala med prednostne terjatve iz 2. odst. 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l.
RS, št. 67/93 in 39/92), za katere je ta zakon v 2. odst. 60. člena določal, da v prisilni poravnavi ne sodelujejo in da se učinki prisilne poravnave nanje ne raztezajo. Nekoliko nejasno določbo 31. člena novele ZPPSL (Ur. l. RS, št. 39/97), da se kot stroški stečajnega postopka prednostno poplačajo odpravnine v višini in pod pogoji, kot gre presežnim delavcem po ZDR, je bilo potrebno razlagati ravno v tem smislu, da je bilo s tem določeno prednostno poplačilo terjatev iz naslova odpravnin presežnim delavcem, ki jim je iz tega naslova prenehalo delovno razmerje že pred začetkom stečajnega postopka oz. pred začetkom postopka prisilne poravnave. Tako je bilo očitno tudi v tožnikovem primeru. Zato je tožnik v skladu z 2. odst.
60. člena ZPPSL, ne glede na naknadno sklenjeno prisilno poravnavo nad toženo stranko, opravičen do plačila vtoževane odpravnine v zahtevanem znesku ne glede na pogoje kasneje sklenjene prisilne poravnave.
Glede na povedano je pritožbeno sodišče v skladu z določili 358. člena, tč. 4 ZPP/99 sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo. Ker se tako izkazuje, da je tožnik s svojim zahtevkom praktično v celoti uspel, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek, tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti izkazane stroške postopka pred prvostopnim sodiščem v znesku 12.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, tožena stranka pa pri tem trpi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji.
Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti potrebne stroške za takso za pritožbo, svoje stroške odgovora na pritožbo pa trpi tožena stranka sama.