Employer wage payment obligations under collective agreements are fixed costs independent of business success.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal court dismissed the employer's appeal against a first-instance judgment ordering wage arrears and vacation pay. The employer argued that business losses justified withholding payments, but the court held that collective agreement obligations are fixed costs unrelated to profitability. Consequently, the court confirmed the lower court's ruling that the employer must pay the agreed base salary and vacation allowance regardless of financial performance.
Legislator headnote
AI generatedArt. 17 ust. 1 k.r.s.; Art. 17 ust. 2 k.r.s.; The employer's obligation to pay base salary and vacation allowance pursuant to a collective agreement is a fixed cost independent of business success.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Obveznost delodajalca, da delavcu izplačuje osnovno plačo na podlagi SKP določene izhodiščne plače za tarifni razred, v katerega se uvršča delavčevo delovno mesto in obveznost plačila regresa za letni dopust, ni odvisna od uspešnosti poslovanja in predstavlja fiksni izdatek, s katerim mora delodajalec v naprej računati.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici iz naslova razlike plače med sproti izplačevano plačo in plačo na podlagi izhodišče plače po kolektivni pogodbi za čas od 6.9.1994 do 30.4.1996 izplača 267.326,82 SIT neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih razlik ter iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 1994 izplača 68.598,00 SIT neto, za leto 1995 izplača 81.903,00 SIT in za leto 1996 izplača 82.427,00 SIT neto, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8. v tekočem letu dalje, poleg tega pa je tožencu naložilo, da tožnici povrne 17.239,50 SIT in 15.300,00 SIT stroškov postopka. Zahtevek iz naslova razlike regresa za prehrano pa je sodišče zavrnilo.
Zoper ugoditveni del gornje sodbe se laično pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je tožnici plačeval toliko, kot ji je zagotovil ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se je takrat tožnica strinjala. Pri njem zaposlene delavke pa pri delu niso bile uspešne, tako da je posloval z izgubo in rezultati njihovega dela niso omogočili višjih izplačil. Zaradi poslovanja z izgubo je moral v januarju 1997 s svojo dejavnostjo prenehati. Delavke, ki jim je prenehalo delovno razmerje, so se prijavile na Zavodu za zaposlovanje in prejemajo ustrezno nadomestilo plače, on sam pa je ostal brez vseh dohodkov in brez premoženja, tako da ga preživlja žena s svojo pokojnino. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo ponovno prouči.
Pritožba ni utemeljena.
Toženec v pritožbi ne zanika ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnici izplačeval nižjo plačo od osnovne plače po kolektivni pogodbi. Prav tako ne zanika, da tožnici ni izplačeval regresa za letni dopust. Delodajalec je dolžan svojim delavcem sproti zagotavljati plačo najmanj v višini osnovne plače, to je plače, ki je delavcu zagotovljena po veljavni kolektivni pogodbi na podlagi izhodiščne plače za tarifni razred, v katerega se uvršča delavčevo delovno mesto. Prav tako je dolžan do 1.8. letno izplačevati regres za letni dopust v znesku, določenem s kolektivno pogodbo. Te obveznosti delodajalca niso odvisne od uspešnosti poslovanja in predstavljajo fiksne izdatke, s katerimi mora delodajalec v naprej računati.
Glede na povedano pritožbeno sodišče tožečevih pritožbenih navedb ni moglo upoštevati. Ker v postopku pred prvostopnim sodiščem hkrati ni zasledilo drugih napak, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.