Slovenian Supreme Court partially allowed appeal, reducing non-material damage compensation for neck injury from 1.85M to 1.4M SIT.

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1,400.000,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 156.973,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1996 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem delu se revizija tožene stranke zavrne kot neutemeljena, v celoti pa se kot neutemeljena zavrne revizija tožeče stranke.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 8.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1997 dalje do plačila ter revizijske stroške v znesku 8.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1998 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo (poškodba vratne hrbtenice).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 1,850.000,00 SIT ter pravdne stroške v znesku 210.423,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1.750.000,00 SIT namesto 1,850.000,00 SIT ter ji povrniti namesto 210.423,00 SIT pravdnih stroškov le znesek 199.043,00 SIT. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki plačati pritožbene stroške v znesku 1.998,00 SIT.

Proti tej sodbi sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odstotek invalidnosti pri odškodninah, kakršna je uveljavljana, ni uporabljiv, saj ne gre za pogodbeno zavarovanje. Sicer pa se tožena stranka sklicuje na izvedensko mnenje, iz katerega sledi, da je tožnica uživala tablete proti bolečinam. Zato je odškodnina zaradi telesnih bolečin pretirano ocenjena. Tožničin strah ni bil intenziven, saj je bil pod nivojem, na katerem je potrebno jemati pomirjevala ali iskati pomoč psihiatra. Tožena stranka se ne strinja z oceno, koliko posledice škodnega dogodka znižujejo kvaliteto tožničinega življenja. Višina odškodnine iz tega naslova ni odmerjena v skladu s sodno prakso. Pravni standard pravične denarne odškodnine je napačno uporabljen.

Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe v njenem zavrnilnem delu in sicer tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Podatki izvedenskega mnenja ter lastna tožničina izpoved sta podlagi, po kateri je mogoče presoditi, da tožnica uveljavlja realno odškodnino. Premalo je bilo upoštevano, da je tožnica fizična delavka snažilka, zaradi česar mora, ker trpi zaradi posledic škodnega dogodka, v svoje delo vlagati bistveno povečane napore. Ob škodnem dogodku je bila stara komaj 27 let. Odškodnina za prestani strah je pri sodišču druge stopnje bila neutemeljeno znižana.

Pravdni stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija tožene stranke je delno utemeljena, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

Uporaba določbe 200. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo predpostavlja ustrezne dejanske ugotovitve, po katerih je mogoče škodo opredeliti po njenih posameznih postavkah in obsegu. V okvir teh dejanskih ugotovitev spada tudi v sodbi sodišča prve stopnje navedena ocena (sodišče druge stopnje jo povzema) o odstotku zmanjšane gibljivosti tožničine hrbtenice v vratnem predelu. Ta ocena temelji na ugotovitvi izvedenca, ki je z navedbo odstotka opisal obseg tožničinih prikrajšav. Kolikor gre pri tem za dejansko ugotovitev, je revizijsko ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP), v obsegu pravne presoje pa ta graja nima utemeljitve. V odstotkih opisano zmanjšanje telesnih aktivnosti ne pomeni "šablonizacije določanja odškodnin". Gre za način, s katerim se konkretizira oblika telesne prikrajšave. Sodišče pri odmeri višine odškodnine to okoliščino - ob individualizaciji primera, ne pa po tabeli ali šabloni - upošteva v povezavi z ostalimi ugotovitvami dejanske narave. Zmotne uporabe materialnega prava torej sodbi sodišča druge stopnje v navedenem obsegu ni mogoče očitati.

Sicer pa je revizija tožene stranke deloma utemeljena, kolikor sodbi sodišča druge stopnje očita, da ni prav uporabila določbe 200. (in 203.) člena ZOR o višini pravične denarne odškodnine iz naslova tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Zaradi primerjave z drugimi podobnimi primeri škod je treba zagotoviti enako obravnavanje škod glede na njihovo obliko in obseg. To pa zahteva uporabo (objektivnih) meril, po katerih je mogoče izključiti učinke padca vrednosti denarja glede na različne razmere v času sojenja. Upoštevati je torej treba sodno prakso pri odmerjanju višine odškodnin v podobnih primerih. Poleg opisanih kriterijev je treba upoštevati tudi razmerje znotraj posameznih prikrajšanj, zaradi katerih se zahteva plačilo odškodnine po posameznih postavkah.

Sodišče druge stopnje je glede strahu v zadostni meri upoštevalo, da tožnica v času zdravljenja ni doživljala strahu večje intenzivnosti. Iz tega naslova dosojena odškodnina v znesku 200.000,00 SIT je zato primerna in je ni mogoče niti zviševati niti zniževati.

Pri ostalih dveh postavkah pa kriterij enakega obravnavanja škod in odškodnin zanje ni prišel do pravega izraza. Iz opisa prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne sledi, da bi tožnica trpela bolečine v takem obsegu in časovnem trajanju, da bi odškodnina v znesku 650.000,00 SIT bila utemeljena. Trajanje hudih telesnih bolečin je bilo relativno kratko, občasno lahke telesne bolečine pa se ji pojavljajo (frekvenca teh bolečin bo slabela) samo ob spremenjenem vremenu in preutrujenosti. Tako je revizijsko sodišče odškodnino iz tega naslova znižalo na znesek 500.000,00 SIT.

Trajne posledice poškodb pa tožnice ne prizadevajo v takem obsegu, da bi za določena dela in opravila postala nesposobna. Le nenadne obremenitve vratne hrbtenice ji bodo izzvale težave, zaradi katerih bo v dela in opravila morala vlagati več napora in samopremagovanja. Namen odškodovanja iz tega naslova bo zato dosežen že z znižano odškodnino v znesku 700.000,00 SIT.

Tako je tožena stranka dolžna tožnici plačati celotno odškodnino v znesku 1,400.000,00 SIT. V tem obsegu je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP). S tem v zvezi pa zavrnitve revizije tožeče stranke, ki je predlagala zvišanje na drugi stopnji dosojene odškodnine, niti ni treba posebej obrazlagati.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve. Nižji sodišči sta pri odmeri stroškov upoštevali odstotek uspeha v pravdi. V skladu s tem kriterijem revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na spremembo izpodbijane sodbe tožeča stranka uspela s približno 60 odstotki. Od odmerjenih stroškov v znesku 261.623,00 SIT ji mora tožena stranka zato povrniti znesek 156.973,00 SIT. Tožena stranka pa je delno uspela na pritožbeni stopnji in na revizijski stopnji. Glede na revizijsko odločitev je pritožbeni uspeh tožene stranke, ki je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje za 1.480.000,00 SIT približno 30 odstoten, revizijski uspeh pa približno 25 odstoten. Zato mora tožeča stranka toženi stranki povrniti ustrezen del njenih pritožbenih stroškov, zaznamovanih v znesku 29.600,00 SIT ter ustrezen del revizijskih stroškov, zaznamovanih v znesku 35.000,00 SIT. Pritožbeni stroški, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki, znesejo 8.880,00 SIT, revizijski stroški pa 8.750,00 SIT.