Appeal dismissed; first instance court's clear reasoning on evidence and sentencing upheld by higher court.

Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obtoženega A.

V. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženega A. V. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo glede vseh treh kaznivih dejanj vsem trem oškodovankam in ostalim pričam, ki so potrjevale njihove izpovedbe, ne pa obtožencu.

Izrečena je ustrezna kazenska sankcija - pogojna obsodba.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A.

V. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko I storil kaznivo dejanje roparske tatvine po čl.214/1 KZ, z dejanjema pod točko II/1 in 2 pa dve kaznivi dejanji spolnega nasilja po členu 181/1 KZ v zvezi s členom 16/2 KZ. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo za kaznivo dejanje pod točko I ob uporabi omilitvenih določil kazen sedmih mesecev zapora, za kaznivi dejanji pod točko II/1 in 2 pa prav tako ob uporabi omilitvenih določil za vsako tri mesece zapora, nakar mu je določilo enotno kazen enajstih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtožencu izreče zaporno kazen, pri čemer naj se mu za vsako posamezno dejanje določi višjo zaporno kazen in nato izreče višjo enotno kazen.

Zagovornik pa se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo v zvezi z vsemi tremi kaznivimi dejanji, katera dejstva je štelo za dokazana in iz katerih razlogov. Ob tem je tudi obrazložilo svojo presojo glede izvedenih dokazov in glede obtoženčevih izpovedb.

Tako je v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I utemeljilo, zakaj je verjelo oškodovanki in priči D. G.. Njuni izpovedbi je namreč ocenilo kot skladni in med seboj dopolnjujoči in pritožbeno sodišče tako dokazno oceno sprejema. Nasprotno pa je tudi dovolj obrazložilo, zakaj ni verjelo obtožencu in priči R. T., zaslišanim pred preiskovalnim sodnikom, medtem ko je ta priča v informativnem razgovoru takoj po storitvi kaznivega dejanja povedal tako kot oškodovana A. K. in priča D. G., ki izpovedb nista spreminjala.

Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo intenziteto obtoženčevih groženj kot resne, ki so pri oškodovanki povzročile občutek osebne ogroženosti, nezanesljivosti in nemir. Pritožbeno sodišče tako obrazložitev v izpodbijani sodbi (stran 8) sprejema in je zato zagovornikova pritožbena navedba, da obtoženčeva "verbalna grožnja" ne predstavlja intenzivne grožnje, neutmeljena. Obtoženi je namreč takrat, ko je bil zaloten po tatvini, večkrat oškodovanki zagrozil, da naj bo tiho, ker jo bo sicer "šutnil". Nasploh pa so pritožbene navedbe, da obtoženec ni vzel denarnice in indeksa, le ponavljanje obtoženčevega zagovora, do katerega pa je, kot že navedeno, prvostopenjsko sodišče zavzelo dovolj prepričljivo stališče, ki ga pritožbeno sodišče sprejema. Prepričljivost oškodovankine izpovedbe namreč potrjuje tudi časovni potek dogajanja - indeks je namreč padel na tla šele potem, ko je oškodovanka zahtevala vrnitev denarnice.

Sodišče prve stopnje je dovolj utemeljilo tudi dokazne zaključke v zvezi z dejanjema pod točko II sodbe tako glede poteka dejanj kot tudi glede stopnje kazenske odgovornosti obtoženca. Ocenilo je tudi vsebino povzetka psihološkega pregleda, ki ga je ob izdelavi izvedeniškega mnenja upošteval sodni izvedenec psihiater dr. G.

M., ki je podal mnenje o tem, kakšne so bile obtoženčeve sposobnosti razumeti pomen in imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil sodni izvedenec tisti, v katerega "domeni" je bilo ugotavljanje kazenske odgovornosti, saj je bil on odrejen kot sodni izvedenec, psiholog pa je na predlog sodnega izvedenca opravil klinično psihološki pregled, ki ga je sodni izvedenec psihiater upošteval, ko je podal izvedeniško mnenje, na katerega se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo. Zato tudi pritožbene navedbe, da obtožencu ni moč očitati kazenske odgovornosti in da naj bi šlo zgolj za mladostno nepremišljenost in postavljaštvo, niso utemeljene. Stopnja kazenske odgovornosti v zvezi s kaznivima dejanjema pod točko II je torej pravilno ugotovljena.

Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je tudi uporabilo kazenski zakon. Zato je zagovornikova pritožba neutemeljena.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v obtoženčevo korist, po členu 386 ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Iz tega pritožbenega razloga pa se je pritožila okrožna državna tožilka, ki predlaga določitev višjih zapornih kazni za posamezna kazniva dejanja in izrek višje enotne kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. Obtožencu je izreklo pravično kazensko sankcijo, ki jo sorazmerna s težo kaznivih dejanj in s stopnjo obtoženčeve krivde.

Sodišče je prepričljivo navedlo, zakaj pričakuje, da bo tudi s sankcijo opominjevalne narave pri obtožencu dosežen namen kaznovanja.

Obrazložitev sodišča prve stopnje (stran 9 sodbe) pritožbeno sodišče zato sprejema. Zato niti pritožba okrožne državne tožilke niti zagovornikova pritožba v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo nista utemeljeni.

Glede na to, da sodišče druge stopnje ni našlo nobenih kršitev materialnega ali procesnega zakona, na katere je pazilo po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 383. člena ZKP, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, ker je obtoženec nezaposlen in brez premoženja, je tudi sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in določilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.