Enforcement objection dismissed for unexplained portion; court requires specific factual grounds per ZIZ Art. 53(2).

Ugovor zoper sklep o izvršbi se glede zneska 839.019,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in glede 28.983,00 SIT izvršilnih stroškov zavrne in sklep o izvršbi v tem delu potrdi.

O dolžnikovih ugovornih stroških bo odločeno v pravdnem postopku.

[JEDRO]

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine mora biti glede celotne terjatve obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Pritožbenih navedb, da iz računov ni razvidno, na koga se nanašajo stroški reprezentance oz. restavracije, dolžnik v ugovoru ni podal, čeprav so mu bili sporni računi predloženi, zato jih sedaj ni mogoče več upoštevati, saj ne gre za ugovor po izteku roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom glede zneska 491.491,50 SIT s pripadki razveljavilo svoj sklep o izvršbi z dne 10.9.1999 v drugi točki izreka in odločilo, da bo o tem delu zahtevka odločeno v pravdnem postopku.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je v ugovoru poleg konkretnih navedb ugovarjal tudi pavšalno, zato bi moralo sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljaviti v celoti.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na delno utemeljen ugovor dolžnika sklep o izvršbi v skladu z 2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) razveljavilo v 2. točki izreka glede zneska, zoper katerega je dolžnik ugovarjal obrazloženo v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Pač pa je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi odločbe, da je glede neobrazloženo ugovarjanega dela terjatve sklep o izvršbi postal pravnomočen, saj bi sodišče prve stopnje moralo dolžnikov ugovor v tem delu poslati sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi (5. odst. 62. čl.

ZIZ). Ker odločitev sodišča prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa za dolžnika ni neugodna, iz same pritožbe pa izhaja, da se dolžnik smiselno pritožuje prav zoper obrazložitev, da je v neutemeljeno ugovarjanem delu sklep o izvršbi postal pravnomočen, je njegovo pritožbo šteti kot predlog za dopolnitev odločbe o ugovoru (prim. 3. odst. 327. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ker je za odločanje o neutemeljenem ugovoru (enako velja za neutemeljeni del ugovora) pristojno višje sodišče (2. odst. 54. čl. ZIZ), je sodišče druge stopnje obravnavalo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi v delu, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo (glede zneska 839.019,50 SIT s pripadki).

Ugovor ni utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Dolžnik v pritožbi sam priznava, da je zoper sklep o izvršbi samo deloma ugovarjal konkretno, v preostalem delu pa pavšalno. Konkretno in s tem obrazloženo v smislu 2. odst.

53. čl. ZIZ je ugovarjal glede zneska 491.491,50 SIT s pripadki, saj je glede tega dela terjatve navedel, da se nanaša na osebe, za katere gostinskih storitev ni naročil in jih sploh ne pozna, oziroma, da je za svoje goste naročil samo nočitvene in gostinske storitve, medtem ko je upnik neupravičeno zaračunal tudi pranje perila in telefonske stroške, česar dolžnik ni naročil. Za te svoje trditve sicer ni predložil dokazov, vendar jih glede na samo naravo trditev (trditev, da poslovno razmerje ne obstaja, t.i.

negativno dejstvo) niti ne more predložiti, pač pa mora upnik dokazati, da zatrjevano poslovno razmerje obstaja oz.

je obstajalo. Dolžnik je glede tega dela terjatve tudi specificirano navedel, kateri deli posameznih računov so sporni. Glede preostalega dela terjatve v znesku 839.019,50 SIT s pripadki dolžnik v ugovoru ni povedal nič konkretnega, povedal je celo, da je za štiri osebe (osebe P., B., M., Me.) gostinske in nočitvene storitve pri upniku naročil. S tem glede navedenih gostov priznava obstoj poslovnega razmerja, pri čemer dolžnik sploh ne trdi, da bi nesporni del terjatve plačal, temveč iz njegovega ugovora izhaja prej nasprotno. Ker mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine glede celotne terjatve obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je dolžnikov ugovor štelo za obrazložen in s tem utemeljen samo deloma. Navedbe, da iz računov ni razvidno, na koga se nanašajo stroški reprezentance oz. restavracije, dolžnik v ugovoru ni podal, čeprav so mu bili sporni računi predloženi (iz rdeče povratnce, pripete k list. št. 4 spisa izhaja, da je bil dolžniku vročen sklep o izvršbi s prilogami), temveč jo uveljavlja šele v pritožbi. Tovrstne trditve bi dolžnik mogel in moral uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, zato jih sedaj ni mogoče več upoštevati, ker ne gre za ugovor po izteku roka (prim. 56. čl. ZIZ). Iz vsega povedanega izhaja, da dolžnikovih ugovornih navedb "generalne narave" ni mogoče šteti za obrazložen ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato je njegov ugovor glede zneska 839.019,50 SIT s pripadki neobrazložen in s tem neutemeljen.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov neobrazloženi del ugovora zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o izvršbi glede neutemeljeno ugovarjanega dela terjatve.

Ker je sklep o izvršbi deloma razveljavljen in bo o tem delu upnikove terjatve odločeno v pravdnem postopku, je sodišče druge stopnje na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ za končno odločitev v pravdnem postopku pridržalo tudi dolžnikove stroške ugovora.