Illegal squatting by long-term resident invalidates eviction order under Housing Act upon law change.

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

[JEDRO]

Načeloma ne gre za nezakonito uporabo stanovanja v smislu 58. čl. SZ, če ga uporablja oseba, ki se je vselila nezakonito v času veljavnosti ZSR, v stanovanju živela več kot dve leti in pred uveljavitvijo SZ izselitev ni bila več dopustna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta toženca dolžna izprazniti enosobno stanovanje št. 21 v I. nadstropju z oznako 8E v izmeri 45 m2 s pripadajočo kletjo št.

21 v izmeri 1,39 m2 v stanovanjskem bloku v Novi Gorici, vpisano v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici in ga prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 60. dneh. Takšno odločitev je sodišče oprlo na ugotovitve, da sta se toženca nezakonito vselila v navedeno stanovanje dne 3.4.1981, dne 29.5.1981 pa je bila izdana odločba o izselitvi in na njeni podlagi tudi sklep o dovolitvi izvršbe za prisilno izselitev, ki je dne 30.6.1981 postal pravnomočen. Odločba o izselitvi je bila tako pravočasno izdana in zato toženca nista pridobila pravic, ki bi jih po svojih učinkih lahko enačili s stanovanjsko pravico. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da je Stanovanjski sklad dolžan skleniti z D.P. najemno pogodbo glede navedenega stanovanja.

Proti navedeni sodni odločbi prve stopnje se pritožujeta oba toženca.

Toženec se pritožuje po svoji pooblaščenki in zatrjuje pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik se je nezakonito vselil v sporno stanovaje v letu 1981 in o tem obvestil pristojni organ, ki je nato bodisi njemu ali njegovi bivši ženi pošiljal račune za plačevanje najemnine, kot to izhaja iz priloženih računov z dne 13.9.1994, 11.7.1997 in 23.1.1998. Kljub pravočasno izdani odločbi o izpraznitvi stanovanja po določilih 56. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) in pravočasno izdanem sklepu o izvršbi, pa je potrebno upoštevati, da upravni organ svojih odločb ni realiziral. Samo dejstvo, da je pristojni upravni organ izdal odločbo o izpraznitvi stanovanja in na podlagi nje sklep o izvršbi, še ne pomeni tiste aktivnosti stanodajalca, ki jo je zahteval zakonodajalec. Če bi sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določbo 50. člena ZSR, bi odločilo, da je pritožnik bil imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ). Takrat izvršitev upravne odločbe ni bila več mogoča, niti ni bil mogoč sodni postopek za izpraznitev stanovanja. Zato bi bilo potrebno šteti pritožnika za upravičenca do stanovanja, s katerim bi morala tožeča stranka skleniti najemno razmerje. Tožnica ni upravičeno odklonila sklenitve najemne pogodbe s pritožnikom, ker pritožniku stanovanjsko razmerje ni prenehalo, niti mu ga ni bilo mogoče odpovedati na podlagi 148. člena SZ.

Pritožnica v laični pritožbi pojasnjuje vzroke, zaradi katerih se je z otrokom vselila v sporno stanovanje leta 1981. Za nezakonito vselitev se je odločila zato, ker je bila brez stanovanja. Leta 1992 je pritožnica kupila staro hišo v V.. To hišo sedaj s pomočjo svojcev, prijateljev in bivšega moža adaptira, vendar ni še vseljiva.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za izpraznitev spornega stanovanja zato, ker je ugotovilo, da je bila že 11.6.1981 izdana upravna odločba, ki je tožencema nalagala izselitev iz stanovanja. Začeta je bila tudi upravna izvršba in je sklep o dovolitvi izvršbe postal pravnomočen že 30.6.1981. Po presoji sodišča prve stopnje kljub dejstvu, da izselitvena odločba ni bila izvršena v 10-letnem zastaralnem roku, ki velja za judikatne obligacije, toženca nista pridobila stanovanjske pravice in zato z otrokoma prebivata v stanovanju nezakonito. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno interpretiralo določbe SZ, ki vplivajo na pravni položaj pritožnikov ob uveljavitvi SZ. 147. člen SZ res nalaga sklenitev najemne pogodbe lastniku le z občani, ki imajo stanovanjsko pravico, vendar 149. člen navedenega zakona razširja vsa upravičenja, ki jih ima imetnik stanovanjske pravice tudi na podstanovalca, če mu je bilo stanovanje v celoti oddano in če je v stanovanju stalno prebival več kot dve leti. Ob smiselni uporabi navedenega zakonskega določila je pravilno sklepati, da je v enakem položaju tudi oseba, ki se je v stanovanje nezakonito vselila in v njem živela več kot dve leti, ob uveljavitvi SZ pa njena izselitev ni bila več dopustna. V takšnem pravnem položaju sta bila namreč pritožnika, saj ob uveljavitvi SZ izselitvene odločbe ni bilo več mogoče izvršiti. Glede na navedeno podlago je tako sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo zahtevku po tožbi in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje tudi ni popolnoma raziskalo dejanskega stanja, saj tožeča stranka opira izselitveni zahtevek tudi na dejstvo, da je C. P. lastnica stanovanjske hiše v Vrtovinu. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pravilno ugotoviti obstoj zatrjevanega dejstva in odločiti o zahtevkih tudi upoštevaje določbe 148. člena SZ. Pritožbeno sodišče je zato v celoti razveljavilo izpodbijano sodbo prve stopnje na podlagi 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) v zvezi s 498. členom ZPP/99. Sodišče prve stopnje naj pred ponovnim odločanjem o zahtevkih predvsem ugotovi, ali ima tožena stranka stanovanjsko hišo, ki je primerna za bivanje.