Landowner claim dismissed for restoring property state, not wealth state, under ZTLR Art. 79.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep prve stopnje v drugem odstavku izreka glede teksta : ..." ter posaditi v linije ostalih 223 trt na enak način kot so nepoškodovane in v enaki kvaliteti ter trte zakoličiti"... s p r e m e n i tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, odločba prve stopnje o pravdnih stroških pa se spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se zato p o t r d i izpodbijani sklep prve stopnje v nespremenjenem delu.

[JEDRO]

Dajatveni zahtevek zaradi motenja posesti stvari je lahko utemeljen le v okviru vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, ne pa tudi v pogledu vzpostavitve prejšnjega premoženjskega stanja. Zato tožeča stranka ni upravičena zahtevati, da tožena stranka posadi nove trte in tako nadomesti tiste, ki so bile uničene zaradi motilnega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženima strankama naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja zato, ker sta motila posest stvari tožeče stranke, ko sta spremenila konfiguracijo terena na parc. A k.o. K., prekinila odvodnjavanje z višje ležečih zemljišč tako, da je dne 2.10.1993 voda stekla preko zemljišč parc. C, D in E, ki so bila v mirni posesti tožnikov, se tam zaustavila in sprožila splazenje sedmih teras, zaradi tega pa je bilo uničenih 223 trt.

Sodišče je tožencema tudi prepovedalo takšna in podobna motilna dejanja in jima naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 262.294,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje stroškovne odločbe, v 15 dneh.

Toženca se v celoti pritožujega proti navedeni sodni odločbi in pri tem uveljavljata vse pritožbene razloge. Dokazni postopek je nedvomno pokazal, da sta tožnika posestnika zemljišč parc. C, D, E, in B k.o.

K.. V naravi predstavljajo ta zemljišča terasasti vinograd ob vznožju strmega pobočja, saj je nagib od 15 do 23%. Po hudem deževju je prišlo do zdrsa na zemljiščih parc. C in D, ne pa tudi na nižje ležečem njunem zemljišču parc. E, niti ne na zemljišču parc. B, ki se dotika in meji na gornje ležeča zemljišča v posesti M. B. parc. F, G vse k.o. K.o. Do tega zdrsa je prišlo, ko sta tožnika v pomladnih dnevih 1993 rigolala in med drugim spremenila konfiguracijo navedenih zemljišč tako, da sta iz petih tudi zaraščenih teras naredila šest rigolanih teras, pri katerih se je nedvomno poseglo tudi v brežine.

Izvedenec S., ki je predhodno podal izvedensko mnenje, je izjavil, da ni možno trditi, da ne bi prišlo do zdrsa zemljišča tožnikov, če toženca ne bi rigolala svojega zemljišča, vendar naj bi to dejstvo prispevalo k poslabšanju razmer, da je prišlo do zdrsa. Neugodno je vplivala na zdrs okoliščina, da sta najprej tožnika in nato za njima toženca v tistem času rigolala in zrahljala zemljo in zato je bilo pronicanje površinske vode v razrahljano zemljo lažje. Splazitev terena ne povzroča samo rigolanje, temveč v taki meri splazitev povzroči spremenjena konfiguracija zaradi povečanja števila teras. Pri oceni izvedenec natančno ocenjuje, da znaša obseg vpliva na obstoječi zdrs le 10% okoliščina, da sta v kritičnem času rigolala toženca svoje višje ležeče zemljišče, kar pomeni, da naj bi bil vzrok zdrsa v preostalih 90% vzroka predvsem v obilnem čezmernem deževju v septembru in oktobru 1993. Nesprejemljiva je med drugim trditev izpodbijanega sklepa, da je obstajala zavest tožencev o posegu v tuje posestno stanje. Dejanja tožencev ne pomenijo motenja posesti, ker njuno ravnanje ne vsebuje samovolje. Rigolanje je opravil M.B. tožencema in nato tožnikoma. Toženca in tudi ne tožnika niso mogli prevideti izjemne količine padavin v mesecu septembru in oktobru 1993, kar je imelo značaj izjemnih razmer, ki jih izkazuje meteorološko poročilo.

Gotovo nihče od pravdnih strank ni imel v mislih kakšnega zdrsa zemljišča, kar pomeni, da se nihče ni zavedal, da posega v lastno ali v tuje posestno stanje, s čemer bi moral predvideti kasnejšo posledico, do katere je prišlo šele po dobrih devetih mesecih rigolanja tožencev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče nižjega sodišča, da sta toženca povzročila motilno dejanje, ki je pripeljalo do splazitve zemljišča in posledično motenja posesti tožnikov na njunem zemljišču.

Takšna ugotovitev ima vso podlago v izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo. Četudi so na nastanek zemeljskega plazu lahko vplivali tudi drugi vzroki (naklon zemljišča, prekomerno deževje...), pa ti vzroki niso takšni, da bi izključili obstoj motilnega dejanja, saj bi jih toženca morala upoštevati pri posegu v zemljišče. Za motilno dejanje tudi ni nujno, da toženec namerno posega v posest tožnika, temveč zadošča že vednost toženca, da njegovo dejanje lahko predstavlja poseg v tujo dejansko oblast nad stvarjo. Takšno vednost pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe priče M.B., da je toženo stranko opozorila na škodljive posledice rigolanja. Zato pritožba ni utemeljena, v kolikor izpodbija odločitev sodišča o obstoju motilnega dejanja.

Nižje sodišče je tudi zanesljivo ugotovilo posledice motilnega dejanja in s tem v zvezi pritožbeno sodišče v celoti sprejema njegovo dokazno oceno glede ugotovitve relevantnih sprememb na zemljišču tožeče stranke. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki, da vzpostavi takšno stanje zemljišča tožeče stranke, kot je bilo pred spremembo, ki je nastala zaradi motilnega dejanja. Vendar pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, v kolikor je tožencema naložilo, da posadita nove trte in jih zakoličita. Na podlagi 79. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij - ZTLR, je tožnik lahko upravičen le do vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, ne pa tudi do vzpostavitve prejšnjega premoženjskega stanja. Glede uničenih trt in kolov pa vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja že po naravi stvari ni mogoča in zato v tem delu utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja niti iz tožbenih trditev in navedb. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep in v navedenem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek (373. čl. v zvezi s 380. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). V preostalem delu je bilo potrebno zavrniti neutemeljeno pritožbo, ker sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti (368. čl. v zvezi s 380. čl.

ZPP/77).

Pritožbeno sodišče je, na podlagi 2. odst. 166. čl. ZPP/77, odločilo o stroških vsega postopka. S tem v zvezi je spremenilo stroškovno odločbo prve stopnje (3. tč. 380. čl. ZPP/77). Pri odločanju o stroških vsega postopka se je pritožbeno sodišče oprlo na določbe 2. odst. 154. čl. ZPP. Doseženi uspeh pravdnih strank je približno enak, saj sta tožnika uspela le s približno polovico kondemnatornega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je uporabilo določbe ZPP/77 na podlagi 498. čl.

ZPP/99.