Appeal dismissed; employer not liable for excess workers when one protected worker remains employed.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev prenehalo delovno razmerje vsem delavcem na delovnem mestu "ličar 2", razen enemu, ki je sodil v zaščiteno kategorijo (invalid), tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu z dne 26.10.1992 ter 15.1.1993, vrnitev na delo ter plačilo prikrajšanja pri plači in priznanje obstoja delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer izvajalo dokaze glede prenehanja potreb po delu delavcev na delovnem mestu "ličar 2", vendar je zaslišalo le delavca G. J., ni pa ugodilo predlogu tožnika, naj tožena stranka predloži vse odločbe o razporeditvi in o morebitnem čakanju na delo doma za G. J., za katerega je tožnik v postopku navajal, da je ostal na delu na delovnem mestu "ličar 2". Izpodbijana sodba je napačna, ker je sodišče odločilo le na osnovi pričevanja G. J., po pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku. Ni res, da tožena stranka listinskih dokazov ne bi mogla predložiti - vse sklepe bi morala hraniti v arhivu, le poiskati bi jih morala. Le na podlagi sklepov o razporeditvi bi lahko sodišče ugotovilo, na katero delovno mesto je bil J. G.

prerazporejen. Zaključek sodišča, da je bilo ukinjeno delovno mesto "ličar 2", nima opore v izvedenih dokazih, saj J. G. dejansko ni vedel, katera dela je opravljal, tožnik pa je prepričan, da ga je videl v lakirnici pri opravljanju ličarskih del. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, zato tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna pravilna odločitev, so bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljena. Pritrditi je potrebno stališču prvostopenjskega sodišča, da je bilo dejansko stanje v zadostni meri raziskano oz. ugotovljeno z izvedenimi dokazi, zato izvedba dokaza s pribavo dodatnih listin - odločb o razporeditvi J. G. od leta 1992 dalje - ni bila potrebna.

Listine v spisu potrjujejo, da je bilo število izvajalcev na delovnem mestu "ličar 2" zmanjšano iz pet na nič delavcev.

Med petimi delavci, ki so bili na tem delovnem mestu ugotovljeni kot presežni, je bil tudi J. G., ki pa je, kot se je ugotovilo v ponovnem postopku pred prvostopenjskim sodiščem, spadal v kategorijo zaščitenih delavcev, ki jim delovno razmerje ne more prenehati po določbi 4. odstavka 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št.

14/90, 5/91). Po tej določbi samo s soglasjem delavca lahko preneha delovno razmerje delavcu, katerega zakonec je kot nezaposlen prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Nedvomno res obstajajo listinski dokazi o razporeditvi J. G. na drugo delovno mesto v spornem obdobju, s katerimi razpolaga tožena stranka, kot meni pritožba. Vendar pa vprašanje, na katero delovno mesto je bil J. G. po izvedenem postopku ugotavljanja presežnih delavcev razporejen, oz. ali je bil na čakanju, ni odločilnega pomena za presojo zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ob dejstvu, da je dokazano, da je vsem delavcem na delovnem mestu "ličar 2", razen J. G., ki je pravico do zaposlitve obdržal po določbi 4. odstavka 36.d člena ZDR, prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnim delavcem. Tožena stranka tudi v primeru, da bi J. G. ostal na delovnem mestu "ličar 2" (kar se glede na njegovo izpoved ni zgodilo, saj je bil na čakanju oz. razporejen na druga delovna mesta), ne bi bila dolžna uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev na tem delovnem mestu, ker je J. G. spadal med zaščitene delavce in je iz tega razloga obdržal pravico do zaposlitve, vsem ostalim izvajalcem na delovnem mestu "ličar 2" pa je delovno razmerje prenehalo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zakonito uvrščen med trajne presežke, pravilna.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti, pa tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).